13.05.2016

Romarica iz Fatime

Marija – okno upanja je geslo za tretjega milostnega obiska fatimske Marije v Sloveniji, ki poteka od 13. maja do 13. oktobra 2016.

folder

V Sloveniji bo v tem času njene navzočnosti potekal »pravi misijon«, ki se bo odvijal ob romanju fatimskega kipa od župnije do župnije. Po Božji milosti, nam je s strani župnika g. Janeza Avsenika in župnijskega pastoralnega sveta, bilo ponujeno, da za štiri ure sprejmemo kip Fatimske romarice tudi v Dom sv. Katarine. Z veseljem smo sprejele to novico in kar nestrpno čakale dan visokega obiska naše Matere Marije.

Kip Fatimske romarice je 12. maja prispel v narodno svetišče na Brezjah, kjer je ostal čez noč. Drugi dan so se verniki poslovili od Device Marije s sv. mašo ob 10 uri. Iz naše skupnosti je skupina sester šla po kip na Brezjah, skupaj z g. Janezom Slokanom, organizatorjem programa ob Marijinem obisku v župniji Mengeš. Tako je 13. maja, ob 12. uri, na sam praznik Fatimske Matere Božje, kip priromal v našo skupnost in Dom sv. Katarine. K sprejemni slovesnosti se je vključila vsa skupnost, uslužbenci in stanovalci Doma ter vsa župnija Mengeš. Zgodaj zjutraj so na našo teraso prispeli zvonovi, mikrofoni in zvočniki, stojalo za kip in drugi potrebni pripomočki za slovesnost. K sprejemu se je vključila tudi mengeška godba veteranov, pevski zbor iz župnije, narodne noše in pritrkovalci, fotografi in snemalci. Seveda je ves potek in vso organizacijo spremljal naš župnik, g. Janez Avsenik. Čudovito je bilo opazovati, kako naša nebeška Mati zbira svoje otroke in jih združuje v slavljenju in češčenju Boga, tokrat po njeni navzočnosti.

Ko je kombi z Marijinim kipom prispel na domsko parkirišče, se je marsikateri sestri in navzočim vernikom od veselja in ganotja v očeh utrnila solza sreče. Pred vhodom v Dom sv. Katarine smo naši nebeški Kraljici zapeli nekaj pesmi, toda prav s posebnim doživetjem smo zapeli fatimsko pesem ob igranju godbe. Sledil je pozdrav in posvetitev Mariji ter sprevod v kapelo s prižganimi svečkami. Vsi pogledi so bili uprti v kip Fatimske Marije, veselje in navdušenje je prekipevalo iz vsakega srca.

Zatem je bila molitev večne devetdnevnice v čast Brezmadežni. Nato je sledila molitvena ura; rožni venec, spremljan s svetopisemskim besedilom, molitvami v čast Devici Mariji in Marijinimi pesmimi. Pri oblikovanju molitve so bili poleg sester vključeni tudi uslužbenci Doma. Pri petju, ki ga je s. Jelka Rupnik spremljala z orglami, pa je poleg sester sodelovalo še nekaj pevcev iz župnije.

Vsak od navzočih je imel priložnost približati se kipu, se ga dotakniti, tiho izreči svoje zahvale in prošnje. Vsi smo bili ganjeni, ko so s. Polona Vidic in drugi uslužbenci vodili bolnike in ostarele h kipu in jim pomagali, da so se ga iz invalidskih vozičkov dotaknili. Pretresljiv je bil prizor, ko je mati pripeljala svojega nepokretnega sina, ki je bil zaradi posledic nesreče nepokreten in je že nekaj let v Domu sv. Katarine. Žalostni materi sina invalida, so pred Marijo tekle solze bolečine. Z drhtečo roko je prijela sinovo dlan, da bi mu pomagala dotakniti se Marijinega kipa. Ta žalostna duša je pri Božji Materi našla razumevajočo tolažbo, ker je tudi sama občutila bolečino, ko je gledala svojega mučenega in na križ pribitega Sina.

Priče smo, da marsikateri stanovalec Doma, čeprav je težak bolnik, ni hotel zapustiti kapele, ampak je v molitvi ob Mariji vztrajal do konca. Ganljivo je bilo gledati s kakšno vero in zaupanjem se ljudje bližajo Mariji. S kakšno zavzetostjo starši učijo male otroke ljubezni do Matere Božje. Priče smo čudovitega dogodka. Očka je držal sinčka v naročju in ga nagovarjal, naj poboža Marijo. Otroka je bilo strah, da bi se dotaknil kipa, zato ni hotel stegniti roke. Ko je očka to videl, je najprej sam začel božati kip Fatimske Marije z veliko ljubeznijo in nežnostjo. Ob takem zgledu je otrok z obema rokama prijel kip Matere Božje in se ga trdno oklenil. Da, tak prizor privabi solze v oči, mir v srce in tolažbo, da je v preprostih ljudeh vera močna in navzoča.

Globoko se nas je dotaknil tudi dogodek z našim stanovalcem Doma, ki je zaradi starosti nepokreten, naglušen in slep. Ko ga je sestra pripeljala v kapelo in mu vzela roko, da bi se dotaknil Marijinega kipa, je vprašal, kaj je to, česar se dotika? Sestra mu je povedala, da je kip fatimske Marije. Gospod je zavpil na ves glas: »ljubim jo, daj, da se je še enkrat dotaknem, ljubim jo«. Seveda je ta prizor povzročil smeh in obenem občudovanje.

Po molitvi je sledila sv. maša, ki jo je daroval provincialni ravnatelj sester usmiljenk, g. Pavle Novak CM. Ob njem je somaševal g. Miro Šlibar, ki je bil z nami od prihoda Marije z Brezij vse do slovesa od nje. Dragocena je bila njegova navzočnost kot duhovnika in njegov prispevek pri poteku molitve. Pri pridigi je g. ravnatelj govoril o Marijinem sporočilu v Fatimi in nas povabil naj tudi sami živimo trojno duhovno vajo: molitev, post in pokoro, ki jo je Marija priporočila pastirčkom. Po sv. maši so sledile pete litanije v čast Devici Mariji in zatem smo se poslovili od nje. Vsi navzoči smo naredili špalir in s prižganimi svečkami hvaležno mahali Mariji v pozdrav.

Narodne noše so pospremile Marijo do župnijske cerkve, kjer je bil ob 16. uri sprejem. Pri sv. maši ob 19. uri, ki jo je vodil pomožni škof msgr. Franci Šuštar, se je vsa župnija posvetila Brezmadežnemu srcu Marijinemu. Nato so verniki vso noč po skupinah bedeli in molili za potrebe cerkve, za družine, za mlade in vse uboge. Tudi sestre smo se pridružile tej molitvi. V župnijski cerkvi je kip Fatimske romarice ostal do 14. maja. Ob 15. uri tega dne je bila sv. maša, ki jo je daroval g. župnik, Janez Avsenik in z njim sta somaševala še dva duhovnika. V Mengeš, k Fatimski Mariji so priromali tudi verniki iz domžalske dekanije, da bi se srečali z nebeško Materjo in da bi jo počastili ter pred njo izlili svoje srce. Po sv. maši smo se poslovili od kipa Marije romarice z molitvijo in pesmijo. Spet je bila navzoča vsa župnija in vse skupine, ki so vključene v versko življenje: slavna mengeška godba, župnijski zbor, v katerega sta se vključili tudi zbor mladih in moški zbor »zvon«, narodne noše, pritrkovalci, mladi in otroci, družine, starejši ljudje. Spet so zalesketale solze na obrazih in je zatrepetalo verno srce, ko je bil kip položen v kombi in se je odpeljal v župnijo Komenda.

V duši se je porajala zahvala za Materino navzočnost, za uslišane molitve, za njeno izkazano ljubezen in usmiljenje, za priprošnjo, s katero nas zagovarja pri svojemu Sinu, Jezusu Kristusu. In na koncu privre iz vernega srca še ena zahvala: »Hvala ti Fastimska Gospa, da si priromala ti k nam, saj mnogi od nas ne bi mogli poromati k tebi v Fatimo«

s. Ljubica Jozić ml., HKL