Za prvomajske praznike so se v Ukrajini zbrali mladi iz skupin MVM vzhodne Evrope.

Bila je pozna ura, ali pa zgodnja (kakor za koga), ko smo se iz prelepega Šentjakoba odpravili v deželo pod Karpati. Čakala nas je dolga pot, pa tudi precej ravna, saj smo morali premagati celo Panonsko nižino. Tako smo prispeli na mejo z Ukrajino, kjer se je naša pustolovščina šele začela.

No, pa da ne dolgovezimo. Tam pod Karpati smo se srečali s skupinami MVM iz vzhodne Evrope. Poleg nas Slovencev in tamkajšnjih Ukrajincev so prišli tudi mladi iz Poljske, Slovaške, Belorusije, Albanije, Bosne in Hercegovine, seveda pa ni manjkal Yancarlos (‘svetovni šef MVM’), Marie Clarie (‘mednarodna tajnica, ki se muči z našo angleščino’) in Fr. Irving Amaro (‘podgeneral’).

Pogovarjali smo se o treh dimenzijah našega delovanja. Najprej o narodni identiteti, o Mariji ter o vincencijanski karizmi. Poleg resnega dela pa ni manjkalo petja, smeha in zabave. Prvi večer smo se udobno namestili, v drugem večeru pa je sledilo spoznavanje. Najbolj zanimiv pa je bil zadnji večer, kjer je vsaka država predstavila svojo kulturo. Lahko le enkrat ugibate, katera država je najbolj ‘zažigala’. Seveda smo bili to mi, Slovenci, z našo Golico in Kranjskim Janezom. Za posladek smo zaplesali še en valček (Slovenija, od kod lepote tvoje).

Kot vedno pa je prišel tisti dan, ko je bilo treba oditi. Ker smo se tako navezali na Ukrajino in udeležence srečanja, smo seveda odšli zadnji. S solzami v očeh smo si izrekli željo po ponovnem srečanju in se odpravili proti domu.

Na poti nazaj smo najprej morali poiskati mejo, kjer bi nas spustili čez z avtom in ne samo na kolesu. Med iskanjem smo vozili slalom med kravami in izkušali luknjaste ceste, v primerjavi s katerimi so naše slovenske pravo udobje. Ko pa smo po dolgem čakanju končno prišli čez šengensko mejo, smo dobesedno naravnost oddrveli domov.

To srečanje nam bo vsem gotovo ostalo v zelo zelo zelo in še enkrat zelo lepem spominu. Komaj čakamo na naslednje.

Katarina, Lucija in Katja