Danes, 4. junija, obhajamo 400-letnico binkoštnega razsvetljenja svete Ludovike de Marillac.

Pred 400 leti so sveto Ludoviko več tednov mučili dvomi. Nato je v cerkvi Saint Nicolas des Champs v Parizu doživela duhovno razsvetljenje, ki jo je zaznamovalo tako globoko, da si ga je zapisala na košček papirja. Po vsej verjetnosti je preganjenega nosila pri sebi v žepu ali torbici in je nanj napisala besedo »Luč«.

“Leta 1623, na dan sv. Monike, mi je Bog naklonil milost, da sem naredila zaobljubo vdovstva, če bi Bog poklical k sebi mojega moža.

Na vnebohod istega leta je bil moj duh silno potrt zaradi dvoma, ki me je mučil, namreč da bi morala zapustiti svojega moža; močno sem si to želela, da bi tako popravila svojo prvo zaobljubo, in da bi imela več svobode za službo Bogu in bližnjemu.

Zdelo se mi je tudi, da me bo navezanost na mojega voditelja  ovirala, da bi sprejela drugega, ko bo ta za dolgo časa odsoten, in bala sem se, da bom v to prisiljena.

Nadalje me je silno mučil dvom o neumrljivosti duše. Od vnebohoda do binkošti sem torej doživljala neverjetno bridkost.

Na binkoštni dan, med sveto mašo ali ko sem premišljevala v cerkvi, je bil moj duh v trenutku razsvetljen glede teh dvomov.

Opomnjena sem bila, naj ostanem s svojim možem, da bo prišel čas, ko bom naredila zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine, da bom živela v majhni skupnosti, v kateri bodo nekatere druge tudi tako naredile. Tedaj sem spoznala, da bom živela nekje za služenje bližnjemu; a nisem mogla razumeti, kako naj bi se to godilo, ker bi bilo treba hoditi ven in noter.

Zagotovljeno mi je bilo, naj ostanem mirna glede svojega vodnika; da mi bo Bog dal nekoga, ki mi ga je bil pokazal, tako se mi zdi. Začutila sem odpor, da bi ga sprejela, vendar sem vseeno pristala na to in zdelo se mi je, da ta sprememba ne bo že takoj nastopila.

Tretje muke me je rešila zavest, ki sem jo čutila v svojem duhu, da me je sam Bog poučil glede vsega tega in, če imam Boga, tudi o vsem ostalem ne smem dvomiti.

Vedno sem mislila, da sem prejela to milost na posredovanje blaženega škofa iz Ženeve, ker sem pred njegovo smrtjo silno želela, da bi mu mogla zaupati te težave. Pozneje sem čutila do njega veliko spoštovanje in sem po njegovi priprošnji prejela veliko milosti. Takrat sem imela še nekaj razlogov za tako prepričanje, pa se jih sedaj več ne spominjam.“