10.06.2006

Srečanje sester z 10 do 25 let poklica

10.06.2006: Šentjakob

V soboto, 10. 6. 2006 smo se v provincialni hiši v Šentjakobu zbrale seste z 10 do 25 let poklica. Delile smo svoje misli ob temi TEBI PRIPADAM (Pripadam Ti). Naše srečanje je po božji Previdnosti sovpadlo z obiskom g. kardinala, tako da smo srečanje začele s sveto mašo, ki jo je daroval prav on.

Srečanje je vodila vizitatorica, s. Barbara Šelih. Za uvod je ob montaži razmišljala o tem, da je življenje dar, skrivnost, da je kot cvet, ki se polagoma odpira. Življenje je izbira; Bogu darovano življenje je tudi zaveza, zaveza med menoj in Bogom pa je tudi obveznost. Zaveza temelji na medsebojni zvestobi. Kakšna je moja zvestoba teh 10, 15, 20, 25 let? Smernice občnega zbora uporabljajo izraz: ustvarjalna zvestoba in iznajdljiva ljubezen. Ljubezen, zaupanje, notranja trdnost hrani zvestobo.

Povzetek nagovora:
Pripadnost je ena od tem, ki so vzbudile skrb na zadnjih občnih zborih. Zato K 34 naglasi: »Skupnost je prvi kraj pripadnosti.«

Prav je, da o tem razmišljamo, kajti danes je težko ohranjati ravnovesje med institucijo in konkretno osebo (članico Družbe).

Osnovne vrednote pripadnosti

Čut pripadnosti je kot posledica celotnega načina življenja (izvira iz določenega načina življenja). Tista sestra, ki se trudi v vseh ozirih, da živi način življenja svoje Družbe, bo močno čutila, da ji pripada, tista, ki pa je malomarna, tega čuta seveda ne bo imela.

  1. Vrednost poklicanosti v družbo apostolskega življenja v skupnosti
    Ko obujam spomine na pretekle dogodke v mojem poklicnem življenju v Družbi, ki so me zaznamovali, s tem se gotovo krepi čut pripadnosti.
    Dejstvo, da je Bog tudi druge, tako kot mene poklical v Družbo za isto poslanstvo, to mi gotovo lahko pomaga, da spoštujem svoje sosestre. Ta zavest podere vse meje in časovne pregrade (čutimo se eno tudi s pokojnimi sestrami... ki so zmagoslavna Družba, in kar se nanaša na kraje: tudi veliko drugih sester, v drugem geografskem prostoru je poklicanih.

  2. Vrednota Družbe, ki jo je Bog hotel
    Vincencij: *«Jaz nisem mislil na vas, Bog je mislil na vas.« Šele, ko smo vstopile v Družbo, smo mogle odkriti to skrivnost.

  3. Vrednota zvestobe
    Čut pripadnosti in zvestoba sta med seboj močno povezani in sicer z ozirom na preteklost (ko premišljujem dogodke v svojem življenju, odkrivam, da je bil Bog vedno zvest), sedanjost (prepoznam Božji mimohod kot emavška učenca) in prihodnost (lahko gledam z zaupanjem).

  4. Vrednota skupnega življenja
    Osebe, ki so zbrane za isti namen, morajo živeti v edinosti v vseh stvareh (Coste).
    Ta vidik je najvažnejši, saj se prav v skupnosti uresničuje ta čut čustvene in dejanske pripadnosti (živomo, delamo, tu se moramo počutiti doma).

Sadovi pripadnosti

Pripadnost je kot drevo s koreninami in sadovi. Govorimo o sadovih:

  1. Edinost v poslanstvu
    Sestra, ki ima čut pripadnosti Družbi in skupnosti, se dobro počuti v svojem poslanstvu. In poslanstvo obratno utrjuje čut pripadnosti. Prvi kristjani (Apd 4,32).
    Ta edinost se ohranja kljub različnosti nalog, del, ki so nam zaupana. Ta edinost se uresničuje v skupnem razmisleku, načrtovanju in ocenitvi po opravljenem delu.

  2. Edinost src
    Občni zbor 91: C skupnosti nismo zaradi skupnosti, ampak zato, da bi tu našle moč za poslanstvo.