03.03.2011

Misijonarka s. Marjeta Mrhar

Dne 2.3.2011 je v Tolangaru na Madagaskarju umrla misijonarka s. Marjeta Mrhar, ki je tam živela in delala 50 let. Letos septembra bi praznovala 70-letnico duhovnega poklica. Za to priložnost nam je v januarju še kratko opisala svoje življenje, ker nam je v dragocen spomin nanjo.

folder

"Ljubi Jezus, ti veš kako težko pišem te vrstice, a naj bo tudi to v tvojo slavo ter zahvalo za redovniški in misijonski poklic.

Rojena sem bila v skromni vasici Tihaboj, prva od 12 otrok. Na mali kmetiji je bilo dela veliko, toda lačni nismo bili. Za druge stvari pa smo bili večkrat v škripcih, posebno jeseni za obutev. Krščena sem bila že drugi dan na ime Hedvika. Starši niso razkazovali svoje vere, a so jo živeli. Mama nas je že v zibelki učila otroških molitvic. Vsak večer, ko nas je položila spat, nas je pokrižala z besedami: »S svetim križem te zaznamujem, pod Marijinim varstvom zaspi, Jezusu pa dušo izroči.« Ko je očetu neka žena rekla, kaj bo s toliko otroki, ji je odgovoril, da vsak prinese s seboj kos kruha in Božji blagoslov. In ta Božji blagoslov nas je in nas še spremlja na življenjski poti.

Misijonski poklic je Bog vsadil v moje srce že v nežni otroški dobi. Ko sem, stara okoli štiri leta, gledala slike v Zamorčku, sem rekla mami, da ko bom jaz toliko stara kot ona, bom šla k tistim črnim otročičkom. Na sliki je bila redovnica z otroki. Ata je rekel, da nima denarja, da bi mi dal doto in to se je vrtelo v moji otroški glavici.

Ko sem bila stara šest let, sem bila v ljubljanski bolnici. Vedno sem opazovala sestre pri delu, še posebej, ko so brale zadaj za kapelo. Nekega dne me je sestra poklicala in razodela sem ji, kaj me muči. Pa mi pravi, naj pridem k njim, ker pri njih ni treba dote. In tako sem živela s to mislijo v srcu in čakala, da bom zadosti stara za vstop. Poskusno dobo sem začela decembra 1940 v brežiški bolnici. Marca 1941 so me namesto v semenišče poslali domov, ker so kraje zasedli Nemci. Po nekaj manjših težavah sem meseca julija le prišla v Ljubljano in znova začela postulat. 27. septembra so se odprla vrata semenišča v Marijinem domu v Ljubljani. Bilo nas je deset deklet. Semenišče je kar hitro minilo in poslana sem bila v bolničarsko šolo, ki jo je vodila s. Angelina. Že aprila 1942 sem bila zaposlena v bolnišnici, kjer sem delala vse do odpusta sester 8. marca 1948. Marsikaj žalostnega sem videla in doživela, a to je le še utrjevalo moj misijonski poklic.

Po razpustitvi sester sem bila eno leto v Mengšu, nato pa so me poslali v Makedonijo, kjer sem zopet delala v bolnici. V prvih letih je bila velika revščina in tudi mnogo malih pripetljajev, ko je na primer mačka ponoči spala v »kornetu« (sestrsko pokrivalo), ker smo ga položile kar pod posteljo, ali pa so bile mlade miške v čevlju, ki si ga hotel obuti. Zato tudi nedolžnega veselja in smeha ni manjkalo in to je bila najboljša priprava za misijone, pa tudi čas goreče molitve in zaupanja. Ker sem bila mlada, sem se hitro prilagodila novim razmeram.

Ko sem se vpisala na srednjo medicinsko šolo, morda moje življenje res ni bilo vedno zgledno, sem doživela kritike tudi od sosester, a v mojem srcu je bila le ena želja: uresničiti misijonski poklic. Ko sem leta 1959 diplomirala in naredila še državni izpit, sem zaprosila predstojnike, da bi mi pomagali uresničiti misijonski poklic. V vsem tem obdobju mi je stal ob strani g. ravnatelj, dr. Stanko Žakelj in me spodbujal, naj vztrajam. Čeprav sestra vizitatorica ni bila za to, mi je vseeno dovolila, da prosim za garantno pismo v Pariz, na katerega sem kar precej dolgo čakala in ga končno le dobila 27. septembra 1960. Oddala sem dokumente na francosko ambasado in kot po čudežu v 14. dneh dobila potni list za Francijo. Še zadnje priprave in končno sem 21. novembra ob osmih zvečer na Jesenicah zapustila Slovenijo.

V Parizu sem ostala pet mesecev in se učila francoščine. In končno je prišel trenutek vkrcanja na ladjo. Bila je tovorna ladja in je bilo predvidenih le šest potnikov, med njimi dve redovnici. Toda, ko sem prišla v pristanišče v Marsej in vprašala, kje sta sestri, so mi povedali, da sta odpovedali potovanje. Kaj sem hotela, naredila sem križ »In nomine Domini«, in se podala na ladjo. Po 21 dneh vožnje in morske bolezni, smo končno pristali v Tamatavi. Hvala Bogu, da je bil tam mlad duhovnik, ki je bil moj angel varuh, tako da sem malo z vlakom, malo z avtobusom srečno prišla v Fort-Dauphin.

Prvih deset mesecev sem ostala v provincialni hiši. Delala sem v kuhinji, ob popoldnevih pa sva s sosestro obiskovali reveže. Njihove kočice so bile včasih tako nizke, da je bilo treba iti po kolenih notri. Bila je velika revščina in razdejanje, saj je bil pred kratkim ciklon, ki je naredil veliko škode. Res sem z veseljem delala vse, saj v misijonih moraš biti pripravljen na vse, zraven pa sem se ob govorjenju učila še malgaščine in francoščine, pa tudi na šivanje sem se spoznala.

Potem sem bila poslana v Vohipeno, kjer sem s skromnimi sredstvi, oprta na Božjo pomoč skušala pomagati velikim in malim bolnikom. Ti so bili zelo številni in vročina neznosna, tako da mi je odpovedalo srce in so vsi mislili, da je z mano konec. Po daljšem okrevanju sem bila poslana v Ihosy, da za eno leto nadomestim odsotno sestro in nato še v bolnico Ambovombe, zopet za nadomestilo. V vseh teh prvih etapah sem si nabirala izkušnje za nadaljnje delo. Ob nedeljah in če je bil čas kak drug prosti dan, sem z veseljem šla s sosestro ven v bolj oddaljene vasi, kjer je poučevala verouk in mlade mamice učila nege otrok.

In končno sem pristala v Tangainoniju, kjer sem delala celih 36 let. Veliko lepega pa tudi težkega sem doživela v teh letih, toliko trpljenja ljudi, pa tudi zaupanja in hvaležnosti. Kako me je pri srcu stisnilo, ko je mamica s takim zaupanjem prinesla otročička, ko si ga vzel s hrbta, pa je bil že mrtev, ali ko je mlad človek umiral zastrupljen in mu nisi mogel nič pomagati. Treba je bilo prevzeti kar veliko odgovornosti, ker ni bilo nobenega zdravnika. Bog je včasih delal res prave čudeže, da sem na preprost in skromen način pomagala do zdravja. Ko nisem mogla več naprej, sem šla v cerkev in vse skrbi preložila na Jezusa in v srcu sem slišala njegov glas: »Zaupaj, saj te nisem še nikdar zapustil!« Pričeli so prihajati tudi darovi iz Slovenije in Argentine ter Kanade. Prvi pobudniki so bili g. Stanko Žakelj, g. Ladislav Lenček in g. Karel Wolbang preko Ognjišča in nato Misijonske pisarne. Bog naj bo bogat plačnik vsem, ki so mi stali ob strani, jaz pa se vam skušam oddolžiti s svojimi skromnimi molitvami.

Ko se je leta 1984 pojavilo vprašanje laiških misijonark, sem se odločila, da jih sprejmem. Veliko dobrega so storile na preventivnem in socialnem polju, prinesle so svežino in omogočile, da je bilo delo bolj strokovno in tudi razširile so delokrog zlasti z vakcinacijo in preventivo podhranjenosti. Z veseljem sem ugotovila, da se je smrtnost otrok zmanjšala. Hvala jim. Vem, da se ta leta, preživeta na Madagaskarju, poznajo tudi sedaj, ko so že srečne mamice v njihovem vsakdanjem življenju.

Velik problem je bil in je tudi še danes tuberkuloza. Tudi gobavosti je še veliko, čeprav jo država noče priznati.

Ko sedaj premišljujem o svojem delu in življenju, res nimam kaj pokazati, a vsak dan je bil darovan za Boga in uboge. Četudi nisem direktno sodelovala pri katehezi, je bilo veliko priložnosti spregovoriti besedo o Bogu in na skromen način pomagati ubogim, da so premostili svoje težave ter se oklenili Boga in mu zaupali.

Pred šestimi leti sem svoje delo preložila v mlajše roke in hvala Bogu, lepo teče naprej. Sama pa uživam počitek v provincialni hiši, kjer še vedno šivam za uboge, toda moja prva naloga je molitev, v kateri ste vsi prisotni."

s. Marjeta Mrhar, hkl

sMT