01.03.2008

Ustvarjalnost in pokorščina

Srečanje mlajših sester z vrhovno svetovalko s. Zofijo Daniščakovo.

Za vašo provinco je čas, ki ga trenutno doživlja, zelo pomemben: končale ste hišne zbore in nadaljujete s pripravo na provincialnega. Z vso Družbo se pripravljate na obnovitev zaobljub, razen tega v teh dneh skupaj preživljamo značilen čas redne vrhovne vizitacije. Ob vsem tem smo kakor potopljene v bistvo našega življenja, da smo darovane Bogu za služenje ubogim.

Naši predstojniki in sodoben čas nas vabijo k večji ustvarjalnosti. Toda, v kakšnem smislu in kako naj bi bile bolj ustvarjalne? Morda včasih težko uskladimo ustvarjalnost in pokorščino. Zakaj? Ker je bila v preteklosti bolj poudarjena pokorščina in odpoved svoji volji, zato da bi izpolnjevali voljo drugih.

Poglejmo zato najprej pokorščino in ustvarjalnost kot pojem. Beseda »pokorščina« prihaja iz latinskega izraza »obedire« in pomeni »nekomu nastaviti uho«; od tod pojem »poslušati«. Gre za to, da poslušamo in nato odgovorimo, ubogamo. Saj beseda »odgovornost« pravzaprav pomeni »dati odgovor«, odgovoriti. Pokorščina in odgovornost sta torej dva pojma, ki ju ne moremo ločiti. Pri tem pa ne gre za suženjsko pokorščino nekim preveč avtoritarnim predstojnikom. Sicer je res, da je pokorščina sprejeta v sam načrt redovniškega življenja. Toda to mora biti dejanska in živa pokorščina, ki nas po Kristusovem zgledu osvobaja za poslanstvo. Beseda »ustvarjalnost« prihaja od latinskega glagola »creatio« in pomeni »ustvarjati, proizvajati, storiti, da nekaj nastane«. Vendar ustvarjalnost ni namenjena le umetnikom. V vsakdanjem življenju jo uresničuje vsak izmed nas. Vsakdo lahko naredi iz svojega življenja umetnino - ko služi, ko ima do drugih lepe odnose, ko se pogovarja. »V neki okusni juhi lahko najdemo več ustvarjalnosti kot v slabi sliki,« je dejal psiholog Abraham Maslow. Ustvarjalnost je torej stanje duha, notranja drža ali »zlata žila«, kot se je izrazila ameriška specialistka ustvarjalnosti Julija Cameron.

Že v pripovedi o stvarjenju v prvi Mojzesovi knjigi - Genezi (1,28) beremo, da je Bog dejal prvima človekoma: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji.« Bog je zemljo zaupal ljudem in nanje računa. Naš odgovor na to Božje pričakovanje pa ni pasivna, ampak dejavna in ustvarjalna pokorščina.

Sv. Vincencij je hotel, da imajo sestre prav takšno pokorščino, ko jih je spominjal, da je začetnik Družbe Bog sam, ki nam je zaupal službo ubogim in lastnega duha (prim. K 7, K 13). To nam daje poseben privilegij, da s svojo pokorščino in ustvarjalnostjo sodelujemo pri Božjem načrtu. Pokorščina, h kateri smo kot hčere krščanske ljubezni, z vsemi svojimi omejitvami in slabostmi, poklicane, se torej kaže v:
- pozornem poslušanju, da bi v svojem življenju bolje razločevale Božje klice, znamenja časa, klice sveta, Cerkve, Družbe (prim. K 11a, K 12b);
- pripravljenosti sprejeti tisto, za kar smo naprošene v služenju, v poslanstvu; Gre za to, da imamo odprto srce, ki je voljno odgovoriti (prim. K lc, K 12a);
- in končno odgovorno ustvarjalnost, da bi skupaj uresničile načrt našega življenja in poslanstva. Znati moramo sprejemati iniciative (pobude), upati odriniti na globoko in tam vreči svoje mreže (prim. K 12b, K 32, K 35a, Smernice delovanja 2003-2009).

Podelite s svojo sosedo, kako vi gledate na povezavo med pokorščino in ustvarjalnostjo.

II.
Oglejmo si zdaj enega izmed evangeljskih odlomkov, kjer bomo videle, kako so Jezusovi učenci živeli ustvarjalnost in pokorščino. Vemo, da je učenec tisti, ki hodi za svojim učiteljem. Najprej ga posluša. Preden kaj stori, svojemu učitelju pove, kaj misli, da bi tako zvedel za njegovo mišljenje in ga sprejel. Učenec torej ni suženj ali tisti, ki samo izpolnjuje ukaze svojega učitelja. Je oseba, ki ima svojo domišljijo, svojo ustvarjalnost, svoje ideje in jih predstavi učitelju; ta pa jih sprejme ali ne.

Pomnožitev kruha - Jn 6,5-10
»Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: 'Kje naj kupimo kruha, da bi tile jedli?' To pa je rekel, ker ga je preizkuša; sam je namreč vedel, kaj bo storil.« Kako je ravnal Filip? Ali je rekel: Gospod, saj ti veš, ti povej!? Ne. Sprejel je spodbudo, razmišljal in preračunaval, da bi našel rešitev. »Filip mu je odgovoril: 'Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Jezus pozorno posluša njegovo razmišljanje; posluša tudi Andreja, ki poskuša najti neko konkretno rešitev s sredstvi, ki so na razpolago. Jezus sprejme njegovo misel, čeprav jo Andrej izreče z malo dvoma, ali bo sploh uresničljiva: »Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 'Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pe tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli« In kako je reagiral Filip? V vsej svobodi takoj opusti svojo misel (o nakupu kruha), da bi naredil, kar je rekel Jezus. Pokazal je, daje pravi učenec.

Iz tega evangeljskega odlomka lahko torej vidimo, da biti Jezusov učenec predpostavlja, da svojemu učitelju razodene svoje misli in zamisli, da jih ta lahko presodi in morda izboljša; učenec pa nato svobodno sprejme odločitev učitelja.

Vprašanja za osebni razmislek in delitev v skupini:
Ali znam predstaviti svoje mišljenje in zamisli Jezusu v premišljevanju, nato sosestram svoje skupnosti in pristojnim predstojnikom? Ali dovolim, da mi povedo, kako vidijo in ocenjujejo moje zamisli? Če da, poskusite opisati nek primer, ki ste ga nedavno doživeli in ga podelite z drugimi.

III.
Po medsebojni delitvi ste se brez dvoma bolj zavedle, da biti učenec ne pomeni biti »krpa«, ki nima svoje volje in samo čaka, da Bog vse vnaprej določi in diktira. V tem primeru mi ne bi bili učenci, ampak orodje, sredstvo. Učenec se od orodja razlikuje po tem, da je poln iniciativ in ustvarjalnosti. Za to gre. Orodje ali suženj ne pozna misli svojega učitelja; učitelj svoje orodje uporablja tako, da mu daje ukaze, ga vodi, obvladuje, nadzira ... Učenec pa se uči spoznavati namene, misli svojega Gospoda. In to je metanoja, spreobrnjenje, ki je temelj krščanskega življenja. Učenec ne potrebuje več, da ga drugi vodi za roko; dovolj je, da ga njegov Gospod pošlje in mu dovoli, da dela sam brez strahu, kajti začenja spoznavati in razmišljati kakor njegov Učitelj, ki more računati nanj.

Če pomislimo na prvotna pravila hčera krščanske ljubezni, vidimo, da je bilo v njih vse do podrobnosti določeno. To pa zato, ker so obenem imela vzgojno nalogo; sestram so služila tudi za pouk. Danes se ne določa vse podrobno vnaprej. Naše obnovljene konstitucije se izražajo zelo široko in ne določajo vseh podrobnosti. To ne pomeni, da so danes manj korenite, pač pa, da nas kličejo k svobodi; imeti smemo svoje pobude in ustvarjalno uresničevati Božjo voljo, ki jo konstitucije izražajo (npr.: dejanje vere zjutraj). V Družbi je služba ubogim na prvem mestu. Za skupno dobro se torej svobodno damo na razpolago Družbi, da nas uporabi v tej službi, kakršna že je. Moje svobodno in odgovorno ravnanje nima nič skupnega z mojo samovoljo, ki bi rada sama odločala, ampak se mora vedno ozirati na mišljenje celotne skupnosti.

Če na pokorščino gledamo tako, ni v nasprotju s svobodo, ampak je njen izvir in motor. Omogoča nam, da se ne istovetimo s svetom, ampak z evangelijem, ki nas kliče k ustvarjalnosti in odgovornosti. Marija v Kani nam je zgled. Videla je, da novoporočenca nimata vina in se je obrnila na svojega Sina, da reši zagato. Ni sama naročila strežnikom, kaj naj naredijo, pač pa jim svetuje, naj poslušajo Jezusa. Za sklep se spomnimo ustvarjalnosti naših ustanoviteljev: sv. Vincencij in sv. Ludovika sta neverjetno uspevala v umetnosti, kako vsakomur dati njegovo odgovornost. Pozorno sta znala prisluhniti Bogu, upoštevala sta tudi zamisli drugih, vprašala za njihovo mnenje, sprejela njihovo pomoč ... Njuna ustvarjalnost, ki je iskala, spoštovala Božjo voljo jima je pomagala, da sta bila preroška in sta v svojem času prinašala upanje.

Z eno besedo: biti ustvarjalen se pravi življenju dajati življenje.