02.12.2007

Blažena sestra Lindalva

Danes se veselimo beatifikacije naše sestre Lindalve Oliveira iz Brazilije. Cerkev, ki je priznala njeno mučeništvo, je za njeno proglasitev k blaženim določila 2. december 2007 v Salvadorju - Bahia.

Njena mladost

Lindalva je bila rojena 20. oktobra 1953 v Braziliji, v kraju Açu, v državi Rio Grande do Norte. V družini je bila šesta od štirinajstih otrok. Njena starša, Joaô Justo de Fé in Maria Lucia de Oliveira, zavedna katoličana, sta živela iz preproste in globoke vere.

Sreča v ljubezni

Lindalva je prejela navadno krščansko vzgojo. Bila je velikodušen otrok, rada je pomagala svoji mami; če je prišlo do prepirov med njenimi sovrstnicami, jih je vedno skušala blago spraviti med seboj.

Znala je videti trpljenje drugih, zato je obiskovala osamljene in uboge v vasi. Zgodilo se je, da jim je skrivaj podarila celo svoja oblačila. Sčasoma je razumela, da bo njena pot podobna tisti, ki jo je prehodil Jezus, ko je iskal uboge, da bi jim razodel Očetovo ljubezen.

Dokončala je šolo za administrativno asistentko, nato pa je stregla svojemu ostarelemu in bolnemu očetu. Po njegovi smrti je takole zaprosila za sprejem v Družbo hčera krščanske ljubezni: »Stara sem 33 let in izhajam iz preproste, poštene družine. Že dolgo čutim Božji klic, toda šele sedaj se bom lahko darovala za služenje Kristusu. Sem zdrava in želim vztrajno delati dobro ...«

Njen poklic hčere krščanske ljubezni

16. julija 1989 je Lindalva vstopila k hčeram krščanske ljubezni v provinci Recif. Leta 1991 je bila poslana v Zavetišče Dom Pedro II. v Salvadorju, v državi Bahia, kjer je bila odgovorna za postrežbo ostarelih in bolnih oseb.

Veselo in velikodušno srce

S. Lindalva je ljubila te ostarele ljudi z blagim in ponižnim srcem; nanje je gledala v veri kot na svoje gospode in učitelje: »Gospoda prosim, naj nam da modrosti in krotkosti, da bi prav služile ubogim, svojim gospodarjem.«

Na poklic je gledala kot na odgovor na božjo voljo: »Kadar Bog pokliče, se nihče ne more skriti; prej ali slej se bo izpolnila njegova volja.« Njena vera je bila preprosto in brezpogojno sprejemanje življenjskih dogodkov; nanje je gledala kot na božji dar in božji klic: »Vsak dan našega življenja mora biti dan novega začetka in zahvaljevanja Bogu za dar življenja in za poklic, da lahko hodimo za Kristusom in mu strežemo v ubogih.« Z navdušenjem v srcu je bila sposobna premagati vse težave: »V svoji molitvi (pri premišljevanju) čutim vsak trenutek tako veliko željo, da bi popolno ljubila dobrega Boga, da sem prepričana, da bom to nekoč dosegla, pa četudi šele ob koncu svojega življenja.«

Svojo vero je znala deliti z mladimi, pa tudi podpirati sosestre, ki so bile obložene s težavami: »Kadar dvom o našem poklicu vznemiri naše srce, se moramo popolnoma izročiti Bogu.«

Njeno mučeništvo na veliki petek

»Ko nam je naložen križ, lahko v njem spoznamo Božjo ljubezen.« Te besede, ki jih je s. Lindalva sama izgovorila, zvenijo tako rekoč preroško.

Služabnica po Jezusovem zgledu

Pogumna, nasmejana in razpoložljiva s. Lindalva je izžarevala Božjo navzočnost. V svojem poklicu služabnice ubogih je bila pravična in obenem prepojena z ljubeznijo: ljubila je vse brez razlike, ne da bi komurkoli dajala prednost.

Na veliki petek, 9. aprila 1993, se je zgodaj zjutraj s svojimi sosestrami udeležila župnijskega križevega pota. Križ je znamenje ljubezni, ki gre do konca. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Po vrnitvi domov je, kakor vsako jutro, pripravljala zajtrk za oskrbovance. Ko je začela delati, jo je neki divje nasilen bolnik, star 46 let, surovo umoril, ker ni mogel prenesti, da se je uprla njegovim željam. Bolnik, ki je bil tolikokrat deležen njenih uslug, je z nožem neštetokrat zabodel v njeno telo, ko se je ravnokar pripravljala k strežbi. "Tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Mt 20,28).

Ta mlada sestra gotovo ni mislila, da bo tako kmalu umrla. Ko je žrtvovala svoje življenje, s svojo smrtjo pričuje, da »nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za tiste, ki jih ljubi« (Jn 15,13).

Njene besede

"Vsak dan mojega življenja mora biti dan novega začetka in zahvaljevanja Bogu."

"Srečna sem, ker sem prejela milost, da sem slišala Božji klic."

"Ko se odločimo, da bomo šli za Jezusom, prejmemo dovolj milosti, da lahko nosimo svoj križ."

"Želela bi imeti vso srečo nebes, prekipevati od veselja, pomagati bližnjemu in se nikoli ne utruditi delati dobro."

"Služenje starčkom prinaša veliko veselja in čutim se vedno bolj izpolnjena in srečna."

"Kako nekaj dobrega je ljubiti Boga in njegovo sveto Mater! Če ju ljubim, je moje srce v Bogu."

sMT