06.10.2007

Živeti skupaj

Obiskala nas je s. Marlene Tereinha Rosa, vrhovna svetovalka za Brazilijo. Z nami je delila svoje bogato psihološko znanje in izkušnje in nam tako dajala novega navdušenja in poguma.

Lk 10, 17-24: Ne veselite se, da so vam pokorni duhovi, pač pa, da so vaša imena zapisana v nebesih. 147 krat je o pomembnosti imena zapisano v SP SZ, 98 krat pa v NZ.

V svojem srcu spregovorite svoje krstno ime. V našem imenu je globok dinamizem. Ime, ki sem ga prejela pri krstu, je najlepše. Ime je pomembno. Svoje ime prinašam Gospodu. Ime je največja moč, ki nas dela svete. Na naše ime Gospod deli milosti. Naše ime spremlja veliko prtljage, na kateri moramo delati.

Svoje ime lahko izrazim, narišem na različne načine: v obliki lista, cvetlice, drevesa,… Če sem svoje ime narisala v sredini praznega lista, pomeni, da sem odprta in razpoložljiva za vse. Če sem svoje ime narisala na vrhu praznega lista, pomeni, da me zelo skrbi svetost. Če pa sem ga narisala na skrajnem spodnjem delu praznega lista, pomeni, da sem preobremenjena s skrbjo, kako bi odstranila svoje napake. Če sem narisala svoje ime v obliki drevesa, ki je nagnjeno v levo stran, to pomeni, da živim bolj v preteklosti. Če je drevo nagnjeno v desno stran me preteklost ne vznemirja, moj pogled je usmerjen v prihodnost. Naše ime na levem robu lista vzdolž pomeni, da iščemo, kako bi se znebile napak.

Na duhovnih vajah imamo željo, da nam drugi pomagajo postati boljši. Upravniki ustanov zahtevajo od svojih uslužbencev, da posodabljajo svoj poklic. Sicer kar naravnost rečejo. Premestite to in to sestro, ker ne napreduje, ne študira, ni več za nas, umaknite jo.

Naš poklic je LJUBITI. Bog je ljubezen. Da bomo podobne našemu šefu, se moramo vedno izpopolnjevati v ljubezni. Podobni smo drevesu s koreninami, deblom in krošnjo. V koreninah nosimo, kar smo prejeli do 14 rodov svojih prednikov. Nekatere korenine so zelo dolge in »nakravžlane« . To je naša prtljaga. Včasih se čutim zelo rezervirana, ne želim govoriti. Včasih veliko govorim, ne maram pa poslušati drugih. Prtljago, ki sem jo dobila od svojih prednikov, je treba odkriti in jo sprejeti. Na težavah je treba delati, graditi. Temperament je naša prtljaga, naša dediščina. In če resno vzamem vzgojo svojega srca, oblikujem značaj. Značaj naredi naš obraz. Značaj je deblo pri drevesu. Iz debla se razraste krošnja, to pa je osebnost.

Vincencij je imel rad podobo drevesa. Korenine so ponižnost, deblo preprostost, krošnja ljubezen.

Vincencij je živel pred 400 leti in je drugače razmišljal. Podoba Družbe Hčera krščanske ljubezni se je skozi vsa ta obdobja spreminjala, razvijala. Spreminja se način govorjenja, oblačenja. Duh je isti, le da ga je treba vedno znova posodabljati.

Čutila: sluh, tip, vonj, okus; čustva: žalost, sovraštvo, nevoščljivost, jeza, zaničevati druge. Čustva niso vezana na voljo. Ta pridejo sama. Ena sestra ne more sprejeti načina dela druge sestre. To vzbudi v njen negativno reakcijo. To negativno čustvo do sestre je treba takoj zgrabiti ( v 15-tih sekundah in delati na tem, da ga izrujem iz svojih korenin. Odpustiti si moram. To je kakor obveza, mazilo, ki jo damo na rano, da bi rana ozdravila. Veliko fizičnih bolezni je, ker si ljudje niso odpustili. Delajte na svojih čustvih. Bodite gospodarji svojih čustev. Če ne, ne bomo nikoli spoznale, kaj je skupnost. Sestra, ki sebi odpusti, oddaja v skupnosti svetlobo. Ne bo kritizirala dejanja drugih. Do sedmega leta starosti je otrok egocentričen. Po sedmem letu se začne obračati navzven. Če ne, začne postajati egocentrična osebnost. Če bomo delale na sebi, bomo z leti res postale me. Potem lahko gradimo na ljubezni naše skupnosti.

Disciplinirati svoje srce. Jeza je hudobna žival. Če jo ohranim v sebi, bom prvi osebi, ki jo bom srečala, začela kritizirati sestro, ki je v meni povzročila jezo. Če hočete imeti mir, pojdite se pogovoriti z njo in boste olajšali svoj odpor do nje. Z obema rokama je treba držati svoje srce. Če popustim, slaba čustva dobijo v srcu gnezdo in se v njem zvalijo mladiči.

Naša osebnost postopoma raste. V začetku vsi vegetiramo in je razvoj enak kot pri živali. Primer novorojenega psička in novorojenega otroka. Oba sta v vsem odvisna od drugih. Vegetiranje, motivacija in čustva so določen čas pri obeh na isti stopnji. Oba sta pred ogledalom. Psiček vedno hodi za ogledalo iskat, kar vidi v ogledalu, dojenček pa pride po določenem času do spoznanja svojega jaza in v ogledalu prepozna sebe.

Vsaka gradi svoj jaz in se usposablja za skupnost. Dvanajst apostolov je moralo imeti v sebi načela Jezusa Kristusa. Jezus je imel apostole, ki so imeli vsak svoja nagnjenja. Njemu je bilo pomembno vsaditi v njihova srca Očetov načrt.

Vse psihološke knjige nam ne bodo pomagale razumeti nas samih, pač pa vsakodnevno delo na nas samih.

Kriza=crisis=crisol= vroča peč, kamor dajejo rudo, da jo očistimo. Iz nje dobimo dragulje, prstan, dragocenosti. Vendar mora prej ruda skozi peč.

Šest trenutkov življenja: 1. Afektivna, čustvena kriza je sposobnost ljubiti. Zbudi se pri 25, 26 letih. To je ogenj, ko je oseba sposobna tvegati vse. V posvečenem življenju se v tem obdobju prebudijo čustva, da bi pomagali vsem ljudem. V tem obdobju se hitro navežemo na osebo (duhovnika, na nasmeh sestre). 2. Po 25 letu pridemo v krizo triumfa = zmagoslavja. Vse znam, spremenila bom svet. Vsi me bodo imeli radi in mi bodo ploskali. V dejanjih doživim realnost. Tu je priložnost, da se trudim za ponižnost. 3. Od 35 do 45 leta je kriza pokorščine. Težko je sprejeti spremembo za katero me prosijo. Začenjamo razumeti pokorščino Jezusa Kristusa: Volja mojega Očeta je moja hrana. Duh ga je vodil v puščavo. Tam je imel skušnjave. Zakaj? Tudi Jezus je šel skozi krize in skušnjave. To so stopnje, kako dosegamo svojo zrelost. 4. Od 45 do 70 let je kriza naturalizma močnejša. Tukaj se pojavi kriza vere. Vse je zelo naravno. V našega duha stopi pomanjkanje vere. 5. Od 70 do 80 let kriza zgubljanja smisla. V duhovnem življenju je pojemanje: izguba navdušenja za poklic, za delo. 6. Od 90 do 98 do 120 let stara sestra more biti prav tako vesela kot mlada.

Leta 1633 je Vincencij rekel: Hranite vašo vero s kratkimi molitvicami, zdihljaji. Npr.: »Moj Bog, odpusti mi!« Svet, ki je v naši podzavesti, črni svet, temo spreminjamo v svetlobo prav s kratkimi molitvicami ko prihajamo, odhajamo, ko se prebudimo, ko se oblačimo, umivamo… Vsakokrat, ko izrečemo molitev, pošljemo lučko v svojo podzavest, v svojo temo.

Rast: 1. veselje 2. molitev 3. imejmo se rade med seboj 4. ponižnost – spoštovanje 5. skladnost – preprostost 6. ljubezen do Jezusa Kristusa.

Iz svojih zapiskov in iz obnavljanja predavanja s sestro Pijo in sestro Judito zapisala s. Ancila Kladnik, HKL

sMT