10.09.2007

Potrpežljivost in dobrodušnost

Duhovne vaje za osnovnošolke in animatorke.

folder

Na duhovne vaje v Šentjakob sem se odpravila že nekajkrat. Vsa srečna sem izvedela da bodo duhovne vaje tudi 24.8.2007. Navdušena sem hitro poklicala s.Tončko in prijavila na te duhovne vaje še 3 moje prijateljice. Prišel je petek in ob 6-tih popoldne smo se dekleta iz vse Slovenije zbrale v dvorani pri sestrah usmiljenkah. Namestile smo se v sobe, slišale tudi nekaj uvodnih besed s. Tončke in nato odšle na slastno večerjo.

V uvodnih besedah nam je s. Tončka napovedala temo teh duhovnih vaj in sicer potrpežljivost. Po večerji pa smo razmišljale o tem, zakaj smo prišle na to srečanje in se spoznavale med sabo. Nato smo se razdelile v skupine in tekmovale med sabo. Po dobrem in prijetnem tekmovanju z vprašanji nam je s. Tončka govorila o potrpežljivosti in dobrodušnosti. Povedala nam je, da moramo biti potrpežljive kjerkoli in v kakršnikoli situaciji tako, kot je Bog potrpežljiv do nas. Pripovedovala nam je tudi zgodbo o Zlati pručki. Ob 11h smo se odpravile v postelje. Pred spanjem pa smo zmolile večerno molitev.

Zjutraj nas je ob pol 8 zbudila prijetna glasba iz hodnika. Oblekle smo se, zmolile jutranjo molitev in odšle na zajtrk. Po zajtrku nas je čakalo delo po skupinah in priprava na sv. mašo. Prišel je tudi kaplan, ki nam je govoril veliko o potrpežljivosti: v družbi, v medijih, doma, v šoli…,s. Tončka pa nam je ravno tako govorila kako moramo imeti veliko srce in biti potrpežljive kjerkoli in kadarkoli. Po kosilu smo imele še nekaj vaj za sv. mašo ter spoved. Pri sv. maši so zadonele strune kitar in violin, glasovi orgel in glasovi vseh deklet. Po maši pa smo odšle v sobe in se pripravile na veseli večer! Imele smo večer poln veselja in radosti. Ob 7h je bila večerja nato pa kanček zabave. Ura je odbila 11 ko smo bile že zelo utrujene. Naporno smo delale ves dan, moram priznati, prav pridne smo bile.

V nedeljo zjutraj smo se zopet zbudile ob prijetni glasbi in videla sem vesele, zadovoljne in srečne dekliške obraze, saj smo bile polne duhovne hrane, ki smo jo prijele skozi cel vikend. Seveda bi želele ostati, vendar se je bližal konec duhovnih vaj v Šentjakobu. Dopoldne smo pele in igrale še v farni cerkvi pri sv. maši, po kosilu pa smo nekatere že odšle domov. Večina pa nas je ostala še pri barvanju kipcev. Spoznale smo veliko novih prijateljic, najpomembneje pa je, da bomo v življenju izkoristile besede s. Tončke in sicer vse o potrpežljivosti in dobrodušnosti! Vse, kar izvem na duhovnih vajah v Šentjakobu, se mi zdi uporabno za vse življenje in mi ni nikoli bilo žal, da sem bila na srečanju. Ko sem prišla domov sem bila zelo srečna, utrdila sem stik z Jezusom, Marijo in Bogom, kar mi veliko pomeni.

Nina Špiler, Črešnjice, 8.9.2007

sMT