06.06.2007

Način meditacije svetopisemskega odlomka

1. Izberem kraj molitve in telesno držo, položaj teles a, ki ga bom zavzel v tem času.

Gre za pomembno izbiro, ker nestalen kraj prinaša več raztresenosti. Tudi če se sprehajamo, je dobro, da določimo prostor, v katerem se bomo gibali, ker je vsaka novost velika skušnjava za nezbranost. Ravno tako je pomembna telesna drža, ker podpira notranji pogovor. Kot pravi že Origen v svoji razpravi o molitvi, pripravljalne geste (umivanje, na primer) po eni strani razpoložijo človeka za dejanje, ki ga bo opravil, poudarjajo pomen tega, kar nameravamo, predvsem pa vključijo v molitev telo in čute. Po drugi strani je vir življenja Sveti Duh, ki prebiva v človeku in ga prežema s svojim delovanjem prek duhovnega, duševnega in tudi telesnega sveta. Krščansko izročilo uči, da, kadar Sveti Duh deluje in si človek duhovno prizadeva, pri tej dejavnosti sodelujeta tudi psiha in telo. Nekaj podobnega se dogaja tudi na psihičnem področju. Kadar človek spremlja športno tekmovanje, v katerem sodeluje kdo, za katerega se posebej navija, se bo v odločilnem trenutku tudi sam začel premikati in bo s tem pokazal svoje sodelovanje v dejavnosti drugega. Ti telesni gibi so instinktivni, ker je človekova psihična pozornost tako intenzivna, da ga vsega prevzame. Telo preprosto sodeluje, sledi. Na enak način, kot pravi sveti Teofan Zatvornik, pri zelo intenzivni notranji molitvi opazno sodelujeta tudi psiha in telo. Zgodi se, da človek odkrije, kako je med pristno molitvijo večkrat zavzel določeno držo. Naslednjič, ko se pripravlja k molitvi, že kar izbere ta položaj telesa, ki ga je spontano zavzel, ko je bila njegova molitev se posebej intenzivna. Tako že s samim položajem, za katerega iz izkušnje ve, da podpira njegovo molitev, doseže zbranost za molitev.

Kljub temu pa duhovni očetje v Filokaliji trdijo, da ni treba absolutizirati telesnega položaja, četudi je pomemben. Pri tem vprašanju ne smemo biti preveč togi, da se ne bi izpostavljali nevarnosti in bi iz telesne drže naredili nekaj, kar bi bilo pomembnejše kot sama molitev. Tedaj bi molitev lahko postala bolj vaja v utrjevanju volje, vaja v koncentraciji in vztrajnosti. Vedno je treba imeti trdno pred očmi, da je molitev udeležba pri Božjem življenju v Svetem Duhu, da pomeni zavedeti se Božjega sinovstva v Sinu. Zato je edini nasvet ta, da zavzamemo take položaje, ki res omogočajo notranjo pozornost, in se izogibamo položajev, ki utrujajo ali uspavajo. Kot smo že večkrat poudarili, je za nas kristjane Sveti Duh tisti, ki oživlja. Iz njega izvira življenje, Ijubezen in luč spoznanja. Ne velja obratno, namreč, da bi zaradi neke telesne drže, psihične zbranosti, misli, ponavljanja besed in imen mogli premostiti ontološki prepad, ki nas ločuje od Boga, in doseči pravo molitev.

2. Kam grem? Kaj hočem in želim v tej uri molitve?

Odgovor na prvo vprašanje je vedno enak: grem molit, grem v svoje srce, da bom z Gospodom.

Glede drugega vprašanja bi svetoval, da odgovorite pisno. Izberem svetopisemski odlomek, duhovno besedilo, duhovno podobo, spodbudo, homilijo, nekaj, za kar mislim, da je koristno za moj odnos z Bogom in za mojo najpopolnejšo pridružitev njegovemu poslanstvu v svetu; z drugimi besedami nekaj, kar koristi mojemu odrešenju. Duhovni učitelji svetujejo, da pripravimo temo molitve dan prej ali vsaj nekaj ur pred molitvijo. Ignacij Lojolski predlaga, da to naredimo zvečer, preden ležemo. Kar imamo za tako pomembno, da nameravamo temu posvetiti uro molitve, zapišemo v eni sami točki, in to v obliki dialoga, prošnje. Vzemimo naslednji primer. Za uro molitve izberem evangeljski odlomek o ozdravljenju slepega moža iz Jerihe. Ko sem ga prebral, me je se posebej ganilo, da je mož, še slep, skočil pokonci in pohitel h Kristusu. Zato zapišem: »Gospod, prosim te, če ti hočeš in ves, da je zame to dobro, da mi daš milost občutiti to moč zaupanja, to predanost, ki ti jo je izkazal slepi.« Kako z besedami izrazimo tisto, kar bi radi prosili v molitvi, je pomembno; človek je bitje smisla in je zelo učinkovit, če pozna namen in smisel vsake dejavnosti, ki se je namerava lotiti. Ko osredotočim pozornost na to, kar hočem prositi, dosežem neke vrste naravnanost vsega, kar sem, v to molitev. Po drugi strani pa se vse to, kar sem, razpoloži za sprejem luči, razsvetljenja in kakšnega daru v zvezi s tem, kar nameravam prositi.

3. Absolutna molitev (lat. ab-solutus, nevezan)

Glede tega, kar sem prosil v predhodni točki, zdaj prosim Boga, da ne bi bil vezan na to, kar sem prosil. Samo Bog ve, kaj mi je potrebno, da na bolj celovit način vzpostavim odnos z Njim. Če torej Gospod ve, da je za moj odnos z Njim bolje, da ne okusim želenega, ga prosim, naj mi tega ne da okušati.

Bog vedno pride in vedno govori. Da bi ga prepoznal in sprejel, ni treba, da si vnaprej določim, kako bo prišel, kaj mi bo rekel, kako se mi bo dal čutiti, kaj bom občutil.

Spomnimo se, da so nekoč ljudje že pričakovali Boga-Mesija in so vnaprej določili, kdaj in kako naj bi prišel, kaj naj bi naredil... Potem je prišel, vendar ne tako, kot so pričakovali, in zato ga niso prepoznali in so ga zavrnili. Origen pravi, da je kristjanova molitev molitev Svetega Duha. Sveti Duh je v resnici tisti, ki v nas moli, in zrelost molitve je v tem, da se pridružimo temu, kar Sveti Duh prosi v nas. Bog Oče posluša molitev Svetega Duha, ker prosi to, kar je potrebno za nase odrešenje. Zato je za nas dobro, da Oče usliši molitev Svetega Duha in da se mi postopoma naučimo pri molitvi sklicevati se na njegovo molitev. Zlasti za začetnike je zelo pomembna ta tretja točka, ker nas opominja, naj se ne navežemo na učinke molitve, temveč si pridobimo držo nenavezanosti, neodvisnosti, odprtosti in se vedno bolj odločno zavedamo, da Gospod posluša našo molitev, vendar v pomenu, ki ji ga da Sveti Duh. Spomni nas tudi, da ne moremo nadzirati, obvladovati ali manipulirati z njegovim prihodom, z načini delovanja njegove milosti, niti s čustvi, z razpoloženji ali mislimi, ki jih vzbuja. Bog je svoboden in molitev nam pomaga, da se pripravimo za srečanje s svobodno osebo.

Opomba: S temi prvimi tremi točkami stopimo v dialog z Bogom. Tako se vzpostavi razmerje, začne se pogovor, ki nam pomaga zavzeti tisto držo radikalnega priznavanja Boga kot svobodne Osebe. Bog vzbudi tudi v nas enako svobodo, značilno za ponižno ljubezen, ki ne zahteva zase ničesar. Tem trem točkam posvetim največ pet minut.

4. Jedro molitve

Preverim, ali sem z mislijo v srcu. To storim tako, da z vso pozornostjo skušam za trenutek prisluhniti bitju svojega srca in se v srcu spomniti okusa kakšnega preteklega srečanja z Bogom ter da skušam tam nameniti vso svojo pozornost Gospodu. Na ta način se navežem na določeno notranje spoznanje, ki je povezano z eno izmed predhodnih najbolj »okusnih« molitev. Obenem prosim za dar Svetega Duha.

Vzamem besedila, ki sem jih izbral za molitev. V sebi obnovim zavest, da je ta Beseda polna Svetega Duha, ter v globoko spoštljivi drži in naklonjenosti Besedi začnem brati. Besedilo večkrat preberem, dokler se moja notranja pozornost ne zaustavi pri določenih besedah, iz katerih dobivam določen okus, toplino, ali dokler ne zaznam, da so me nekatere besede začele bolj živo nagovarjati, ali dojamem, da so kakšne besede še posebej pomembne zame, za moje okoliščine, za našo cerkveno skupnost ali pa za današnji trenutek.

Ustavim se pri teh besedah in jih začnem tiho ponavljati, pri čemer sem pozoren na svoje srce in na svoje razmerje do te Besede, ki je Oseba, in ta Oseba mi govori. Medtem ko nekaj minut ponavljam te svete besede, lahko tudi z zaprtimi očmi, nisem toliko pozoren na njihov pomen, pač pa na to čigave so, kaj jih prežema in kam me hočejo privesti. To je Božja beseda, ki zato v meni vzbuja češčenje, spoštljiv strah, spoštovanje. Origen je učil, da je to beseda, prepojena s Svetim Duhom. Ko poslušam Besedo, jo ponavljam ali sem preprosto pozoren nanjo, je Sveti Duh tisti, ki deluje v meni. Razmerje, ki se vzpostavi s pomočjo te besede, se udejanji po Svetem Duhu in v Njem. Sam Duh me odpre tisti drži, ki je potrebna, da mi Beseda lahko spregovori. Ker je Beseda živa Oseba, zato da jo spoznam, ni treba, da jo zasujem s svojimi idejami, s svojimi predsodki, pač pa moram zavzeti tisto držo ponižnosti in odprtosti, ki me tako razpoloži, da se Drugi lahko razodene. Kadar je med nami in Besedo odnos, kakršen je med ljubečo se dvojico v Visoki pesmi, tedaj se razkrivajo skrivnosti.

Vsake toliko časa (recimo vsakih pet ali deset minut) se lahko za trenutek zaustavim, da ugotovim, kaj mi to ponavljanje besede vzbuja v srcu, kakšno čustvo mi je porodila ta beseda in tudi kakšne misli jo spremljajo (to misel ali čustvo lahko z eno samo besedo tudi zapišem v zvezek).

Ponavljanje besede lahko tudi prekinem, da povem Gospodu kakšno svoje razmišljanje ali čustvo, ki ga doživljam v tistem trenutku. Pomembno je, da ves čas pri govorjenju, razmišljanju, molitvi ohranjam ta način, da se obračam na Drugega, da torej ostajam v odnosu do Boga. Brez vsakega strahu, četudi na začetku morda potiho, lahko zaupam Gospodu svoja razmišljanja, vprašanja, zahvale in prošnje tako, da ga klicem po imenu. Lahko se vrnem tudi na točko (prošnjo), ki sem si jo določil za molitev, in, medtem ko jo še enkrat preberem, jo skušam videti skupaj s katero izmed prebranih besed iz Svetega pisma. Skušam ugotoviti odnos, ki obstaja med zapisano prošnjo in Božjo besedo. Na ta način svojo točko preoblikujem v molitev, ki jo govorim Gospodu.

Cilj, ki naj bi ga dosegel v tem četrtem delu, je utrditi Besedo v srcu in svoje srce »navaditi« nanjo. Zato je pomembno, da tisti, ki moli, vstopa vedno bolj celovito v odnos, ki ga skuša Beseda vzpostaviti z njim. Tako nastane dialog, razgovor z Besedo.

Opomba: Vse, kar nas raztresa in zapeljuje, je treba preprosto vključiti v molitev tako, da to povemo Gospodu. Nič ne koristi, če vse to zavračamo, ne samo pri molitvi, temveč tudi v življenju, ker skušnjava navadno deluje podobno, kot reagira pes: bolj ga brcaš, da bi ga odgnal, bolj divje laja in grize. Skušnjavo odvrnem tako, da ji sploh ne namenjam pozornosti, ali pa se zaupam Gospodu in mu rečem, naj prisluhne tem mojim mislim, naj mi pride na pomoč in mi stoji ob strani. Takoj ko začnem tako moliti in povem Go¬spodu svojo skušnjavo, opazim, kako se skušnjava odmika, kako slabi, se oddaljuje in izgine. Vseeno pa je dobro, da si zabeležimo določene skušnjave in stvari, ki nas raztresajo, če so zelo močne in pogoste.

Četrti del lahko traja približno 45 minut.

5. Zahvala

Zahvalim se Gospodu za to uro in za vse, kar se je zgodilo. Molitev sklenem tako, da zmolim Očenaš in se pri tem zavedam, da so to besede, ki jih je izgovarjal sam Gospod.

Opravim kratek pogovor s kakšnim svetnikom, tako da se obrnem nanj ali se ga preprosto spomnim.

Zelo pomembno je, da ne pozabimo, da nismo sami na tej poti k Gospodu in da nismo edini, ki na njej trpimo, pa tudi ne najboljši ... Za nas ljudi je družbeno soglasje po meri lastne miselnosti in lastnega ravnanja življenjsko pomembno. Glede na to, da je človek socialno bitje in bitje odnosov, se razvija tudi s pomočjo tega soglasja. To pravilo velja tako v pozitivnih kot v negativnih primerih. Nezvest zakonski mož si bo skušal zagotoviti soglasje drugih nezvestih mož, ker se tako čuti opravičenega. Mnogo težje mu bo v družbi zvestih zakonskih mož. Podobno ravna študent, ki ni opravil izpita in doma hitro začne naštevati očetu vse svoje pridne prijatelje, ki so, tako kot on, padli na izpitu.

Kristjani se že od vsega začetka zavedamo, kako v vsakem človeku živi vsa stvarnost prvega Adama, celota vseh pripadnikov človeškega rodu. Prav na osnovi te enotnosti človeškega rodu je možno razložiti, zakaj smo vsi grešili v Adamu in zakaj smo bili vsi odrešeni v novem Adamu. To ontološko solidarnost vseh izraza Cerkev, znamenje in orodje enot¬nosti vsega človeškega rodu, kakor jo definira koncil. V njej se živi spomin svetnikov pridružuje zavesti o njihovi udeleženosti v našem življenju. Ko smo v nenehnem odnosu z njimi, smo vedno v »dobri družbi«. In tako imamo tudi, s psihološkega vidika, konstruktivno, pozitivno družbeno soglasje glede odnosov, ki nam resnično lahko pomaga napredovati na poti k Gospodu. Današnji čas, s svojim poudarjanjem vsega, kar se da empirično ugotoviti, je pripomogel, da smo na neki način pozabili na to razsežnost občestva svetnikov, ki je skupaj s povezanostjo z umrlimi dejansko del iste stvari: pomena udeleženosti v Cerkvi kot sočasnega zbora odrešenih vseh generacij, v katerem odnosi obstajajo prek časovnih ločnic. Vera nam jasno govori, da smrt ne pretrga odnosov, temveč da se pri svetnikih odnos celo okrepi. Če je svetnik tako zelo ljubil že v času svojega življenja, ljubi še toliko bolj zdaj, ko živi poveličan v Kristusu in je Kristus poveličan v njem. Tako nam ta trenutek molitve pomaga, da se zavemo, da smo ne v metaforičnem smislu, temveč resnično duhovno Kristusovo telo, v katerem živimo polnost odnosov z vsemi tistimi, ki so del tega telesa. Če se tega zavedamo, smo tudi pripravljeni sprejeti njihovo pomoč. Za duhovno življenje je torej pomem¬bno, da imamo med svetniki vsaj enega prijatelja, na katerega se obračamo in s pomočjo katerega se tega vedno bolj zavedamo. Svetniki niso le vzori, ki jih je treba posnemati, kar bi zlahka vodilo v moralizem in psihološko razosebljanje. Svetniki so predvsem duhovni navdih, ki ga dobivam po resničnih odnosih, po Cerkvi, po bogoslužju... V tem tkivu Cerkve, v tem duhovnem prijateljstvu sem lahko pobudnik začetnega navdiha, svetniki pa posredujejo zame in mi res pomagajo. Imeti prijatelje med svetniki je pomembno tudi za zdravljenje in hranjenje duhovne domišljije, ki je nujno potrebna za duhovno ustvarjalnost.

6. Pregled molitve

Pregled molitve omogoča, da si od časa do časa pogledamo, po katerih mislih govori srcu Sveti Duh in po katerih čustvih Bog vzbuja svoje misli. Človek tudi bolje spozna, čemu se upira, na kaj vse je navezan, v čem se kaže njegova trmoglavost, katera so njegova čutna zadovoljstva. Iz pregleda lahko ugotovimo tudi morebitne prevare in zato lahko od časa do časa, od ene molitve do druge sami izboljšamo potek in cilj molitve.

Pregled molitve je pomemben za napredovanje v odnosu z Gospodom. Kaj lahko se zgodi, da molitev postane kliše, navada, če se resnično razmerje sprevrže v nekaj, v čemer mislimo, da smo z Bogom, v resnici pa smo sami s svojimi mislimi. Če pa smo pozorni na vse, kar se zgodi pri vsakem srečanju, pri vsaki molitvi, rastemo v modrosti, ker smo v stalnem, odprtem dialogu, v katerem se razmerje vzpostavi in traja na organski, pristen in živ način. Če nam vsako srečanje z ljudmi ostane vsaj delno v spominu, bi bilo res skrajno malomarno, da se ne bi spominjali srečanj z Bogom. V Svetem pismu spoznamo prav te spomine na srečanja z Bogom. Religija je predvsem duhovni spomin.

(Marko Ivan Rupnik: Razločevanje - Prvi del: Doseči okušanje Boga)

sMT