11.02.2007

Svetovni dan bolnikov

Na vabilo Komisije za karitativno dejavnost pri KORUS-u, smo se ob svetovnem dnevu bolnikov zbrali na srečanje redovnic in redovnikov, ki delamo z bolniki. Po uvodni molitvi smo prisluhnili najprej predavanju dr. Rudija Koncilija z naslovom Božja beseda ozdravlja in odrešuje, nato pa še predavanju p. dr. Tadeja Strehovca OFM o bioetičnih vprašanjih v zdravstvu – o evtanaziji.

folder

Božja beseda ozdravlja in odrešuje

dr. Rudi Koncilija

Kako nas Sveto pismo ozdravlja in odrešuje?

Ko sta učenca šla v Emavs, se jima je pridružil Jezus in jima razlagal Božjo besedo. Ko pa sta ga spoznala in jima je izginil izpred oči, sta ugotovila: »Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti razlagal pisma?«

Božja beseda prinaša ogenj v našo dušo. Vsak dan beremo Sveto pismo in ob njem meditiramo. Meditacija ni umsko razmišljanje, temveč počitek ob Božji besedi. Spočiti se v Gospodu. »Gospod, naj se v tebi spočije moja duša.« Besede, ki jih beremo, so zapisane po navdihu Svetega Duha in so namenjene, da se v njih spočijemo. Človek se najbolj spočije, ko doživi z Bogom harmonijo (pogoj za to je kesanje). Ne gre toliko za razumsko razmišljanje, ampak bolj za gledanje Božjih misli, ki smo jih prebrali, za doživetja in občutja, ki so povezana s to besedo, ki smo jo prebrali. Pomembno je, ali smo našli z besedo, ki smo jo prebrali, tudi čutenjski stik, v čem nas nagovarja. »Gospod, kaj želiš s tem odlomkom v meni ozdraviti?«

V vsakem človeku so rane in vedno znova nastajajo. Pomembno je, da imamo Gospoda za zdravnika. Že 2 Mz 15,26 nam pravi: »Jaz sem Gospod, tvoj zdravnik.«

Spočiti se v Božji besedi pomeni najti odgovor in navdih za prihodnost. Počasi doživljamo izkustva srečanja z Bogom preko izkustva Božje besede. Take stavke v svojem Svetem pismu podčrtujemo ali si jih zapisujemo v svoj osebni svetopisemski molitvenik. To so stavki, ki so se me že dotaknili, preko katerih je Bog že nekaj naredil v mojem življenju. Ko jih kasneje prebiramo, podoživljamo, kako nas je Bog rešil, pomagajo nam, da ne pozabimo tega, pomagajo nam pa tudi v novih podobnih trenutkih, da hitreje najdemo stik z Bogom.

Gospod sproži preko Božje besede v naši duši proces zdravljena. To pomeni, da se to ne zgodi v trenutku. V hipu je storjen samo začetek, ki pomeni našo dobro voljo. To si lahko ogledamo na primeru odpuščanja, ko Jezus pravi, da je potrebno odpuščati sedemdeset krat sedem krat. Želja in dobra volja odpustiti je šele začetek, v sebi, v svoji podzavesti pa nosimo magazin, ki ga je treba urediti. Proces urejanja tega magazina je dolg proces (sedemdeset krat sedem krat). In če bomo vztrajni, pridemo do nove harmonije s človekom, ki mu želimo odpustiti. Gospod zdravi in v njegovem interesu je, da se srečujemo in pridemo do soglasja. Predstavljajmo si obraz, kateremu želimo odpustiti, pred Gospodom, tako, da ta obraz udomačimo. To pomeni, da bo počasi skopnel led, ki je nastajal v nas (najprej od antipatije pa celo do sovraštva).

Ali ozdravlja knjiga?

Že v času faraonov so imeli nad knjižnico napis: Zdravilišče duš.
Kafka je zapisal: Knjiga lahko raztopi zamrznjeno morje v nas.
Frankl: Prava knjiga ob pravem času je veliko ljudi rešila pred samomorom.
Vsaka dobra knjiga nas lahko »zagrabi« in prebudi v nas zdravilne moči. Še posebno pa lahko to doživimo ob Svetem pismu s tako imenovano biblioterapijo. Že pred 20 leti je v Ameriki neki zdravnik pričel z zdravljenjem s pomočjo odlomkov iz Svetega pisma. Za svoje bolnike je izbral odlomke iz Svetega pisma in se potem z njimi pogovarjal o tem. Branje svetopisemskih besed lahko prebudi v bolniku speča občutja. Znova poživijo dušo in delujejo kot energije zdravljenja.

Preko Svetega pisma ozdravlja Bog. Sveto pismo je samo orodje za stik z Bogom, je Božje orodje. Vsak evangeljski odlomek nas obda z občutjem, ki ima v sebi zdravilno energijo, ki pa je od Boga. Gospod me vidi od znotraj.

Do odrešilnega stika z Bogom lahko pride že med branje ali med meditacijo. Odvisno je od tega ali si želimo Božjega pogleda v svojo dušo, ali pa bi radi še kaj prikrili, kajti človek se zaradi greha odmika Bogu.

Origen je zapisal, da se moramo zavedati, da nad Božjo mislijo nimamo nobene oblasti. Ne smemo misliti, da bomo s svojim razumom prišli do resnice. Razodetje je spoznanje tiste resnice, do katere samo s svojim razumom ne moremo priti.

Evtanazija

p. dr. Tadej Strehovec OFM

Papež Benedikt XVI. je v novoletni poslanici, kjer je v nekaj točkah opisan glavni program katoličanov za to leto, zapisal tudi, da je varovanje človeške osebe od spočetja do naravne smrti naša dolžnost.

Razmišljanje o evtanaziji ni šele od danes. Že v Hipokratovi prisegi beremo, da zdravnik ne bo dal smrtonosnega zdravila nobenemu, ki bi ga prosil. Platon in Aristotel sta zagovarjala evtanazijo za neozdravljivo bolne. Seneka je slavil ljudi, ki so izbrali trenutek lastne smrti. Aristotel pravi, da beg pred smrtjo ni krepostno dejanje. Skozi vso zgodovino so potekale debate za in proti, dokler se ni v nacističnem programu ubijanja bolnikov to tudi uresničilo. Čeprav so to vsi obsodili, pa se je razmišljanje in pritiski v tej smeri nadaljeval. Leta 2002 nizozemski parlament sprejme zakon, po katerem evtanazija ni kazniva, če jo izvrši zdravnik po posvetu z drugim zdravnikom. Zahteva se tudi pisna privolitev od 16 leta starosti naprej. Pri mlajših pa privolitev staršev. Iz raziskav se je izkazalo, da ena tretjina primerov ni imela pisne privolitve bolnika, približno polovica primerov ni bila pravilno sporočena na ministrstvo za zdravstvo. Tudi po sprejemu zakona pa še vedno približno 50% zdravnikov ne poroča o primerih evtanazije.

Ugotovili so, da:
- ljudje, ki veliko trpijo, ne naredijo samomora
- med pohabljenimi ljudmi je manjša verjetnost samomora kot pri zdravih
- za evtanazijo se odločajo ljudje s specifičnim pogledom na svet in življenje
- kako lahko merimo trpljenje?

Trije argumenti zagovornikov evtanazije:
1. Pravica razpolagati s svojim telesom in pravica kadarkoli končati svoje življenje.
2. V imenu usmiljenja in dobrote moramo lajšati trpljenje.
3. Med dejanjem, ki pusti umreti in neposrednim ubojem neozdravljivega bolnika ni nobene razlike.

Protiargumenti:
1. Evtanazija je vedno družbeno dejanje (z njim so povezane zdravstvene ustanove, zavarovalnice…)
2. Zaradi načela zaupnosti je odsotna kontrola odnosa med bolnikom in zdravnikom.
3. Medicina nasprotuje tovrstni uporabi znanja
4. Vsak zakon je možno zlorabiti.

Etična vprašanja:
- zakaj zelo majhna, a glasna skupina v družbi zahteva legalizacijo evtanazije?
- razlog za uvedbo evtanazije ni bolečina in trpljenje, temveč v odnosu človeka do bolečine in smrti in njegovih vrednot.
- 1999 – raziskava: asistiran samomor si želijo bolniki, ki so bolj zdravi. Na odločitev ne vpliva zdravstveno stanje, temveč osebne vrednote.
- zakaj je treba zaradi manjšine spremeniti zakonodajo, pretrgati s tradicijo in spremeniti medicinsko prakso.
- »Smrt z dostojanstvom« je geslo evtanazijskih gibanj
+ smrt ni nikoli brez dostojanstva navkljub bolečini in trpljenju; smrt je del življenja
+ v taboriščih ljudje niso izgubili svojega dostojanstva, ko so umrli trpeče smrti
+ evtanazija ne prinaša dostojanstva v proces umiranja
+ evtanazija vnaša iluzijo dostojanstva za tiste, ki zmotno mislijo, da je izguba nadzora nad življenjem izguba dostojanstva (otroci so brez nadzora pa imajo dostojanstvo)

Stališče katoliške Cerkve:
- evtanazija je zelo slabo moralno dejanje
- izhaja iz zapovedi »ne ubijaj«
- svetost in nedotakljivost življenja
- nasprotuje pravici do smrti
- zavrnitev agresivnega medicinskega zdravljenja
- zavrnitev asistiranega samomora
- Janez Pavel II.(Evangelji življenja, 1995): »Nič in nihče ne more dopustiti uboja nedolžnega človeškega bitja, naj bo zarodek, otrok ali odrasel, star, neozdravljivo bolan ali umirajoč.« »Nobena oblast ne more tega zakonito naložiti ali dovotili.«
- Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev (Listina zdravstvenih delavcev, 1995): evtanazija sprevrača odnos med zdravnikom in pacientom.

Redovniki in evtanazija:
- redovniki/ce smo preroki kulture življenja
- v svetu budimo čut za Boga
- verne in neverne pripravljamo na sprejemanje trpljenja, bolezni in smrti
- ne podaljšujemo trpljenja
- znotraj province se o tem pogovarjamo in imamo zavzet odnos do bolnih bratov
- »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,«

sMT