03.06.2006

Sv. Vincencij Pavelski - ustanovitelj

Vincencij Pavelski je 27. septembra 1660 zjutraj, obložen z leti in dobrimi deli, izročil svoje življenje usmiljenemu Bogu, v katerega je vedno zaupal. Skupina misijonarjev pri Sv. Lazarju v Parizu je bila priča, kako mirno je ustanovitelj Misijonske družbe prešel v večnost. Za njim je ostalo mnoštvo del krščanske ljubezni in zelo bogata apostolska in duhovna dediščina, ki naj bi ohranjala poklic njegovih družb. Smrt ga ni iznenadila; že mnogo let se je pripravljal za to veselo srečanje z Bogom, ki bo ovenčalo njegove zasluge.

Vincencij Pavelski se je rodil 24. aprila 1581 v vasici Pouy blizu Daxa v južni Franciji. Od svoje matere je podedoval čut za delo, ljubezen do ubogih in stiskanih, od očeta pa zdravo kmečko modrost. Pozneje, ko je v zrelih letih organiziral dobrodelno dejavnost, je iskal navdihe pri svoji materi, ki jo je ljubil bolj »kot vse kraljice sveta«. Prav zato je bolje kot drugi poznal ženski svet in ga znal vključiti v dela krščanske ljubezni.

V otroških letih je bil pastir in ker je bil bistre glave, ga je oče 14-15 letnega poslal v šolo v Dax. Za kmečke sinove je bilo duhovništvo tedaj normalna pot za nagel družbeni vzpon. Tudi mladi Vincencij v začetku ni imel drugega cilja, kot hitro priti do boljšega kruha in pomagati domačim. Pet ali šest let po odhodu od doma je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v kapeli sredi gozda.

Kmalu po novi maši je poromal v Rim. Poln lepih vtisov se je vrnil v Francijo in nadaljeval študij. Pridobil si je diplomo iz teologije in sanjal o dobri službi.

Ko se je na poti in Marseilla v Toulouse vračal po morski poti, so napadli ladjo morski roparji. Vincencija so prodali v Severno Afriko kot sužnja. Po hudem trpljenju in težavah mu je uspelo pobegniti skupaj z gospodarjem, odpadnikom, ki se je odpovedal islamu in se vrnil v Cerkev. Leta 1608 ga spet najdemo v domovini, v Parizu, kjer stanuje skupaj s svojim rojakom sodnikom. Ta ga nekega dne obdolži tatvine in Vincencij se je znašel na ulici. Kmalu potem pa je dobil službo dvornega kaplana.

V tem času je spoznal kardinala Berulla. Ob njem je skušal spoznati svojo pot. Veliko je molil, se posvetoval, premišljeval. Na Berullov predlog je sprejel župnijo Clichy blizu Pariza. Z navdušenjem se je lotil dela in župnijo hitro duhovno prenovil. Bil je srečen. Vendar ga Berulle ni pustil dolgo v Clichyju. Uvedel ga je v ugledno Gondijevo družino, kjer je postal vzgojitelj dveh sinov, gospa Gondijeva pa si ga je izbrala za duhovnega voditelja. V tem času je doživel svojo temno noč vere. Da bi duhovnika, slovečega teologa, ki ga je bil srečal na dvoru kraljice Marjete, rešil hudih verskih dvomov, je prosil Boga, naj jih da rajši njemu. To se je res zgodilo in zaradi njih je hudo in dolgo trpel. Da bi si pomagal, je še bolj zavzeto apostolsko deloval. Grofovsko družino je spremljal po njihovih posestvih, poučeval služinčad in kmečko ljudstvo. Pri tem je spoznal veliko bede in po razsvetljenju Svetega Duha je sklenil, da bo svoje življenje posvetil ubogim. Po tem sklepu je bil rešen verskih dvomov.

Pozimi leta 1617 so ga poklicali k umirajočemu, ki se zaradi sramu ni upal spovedati domačemu duhovniku. Po spovedi je priznal: »Če ne bi bilo gospoda Vincencija, bi se bil pogubil.« Gospo Gondijevo je to zelo pretreslo in je povedala Vincenciju. On pa je v tem videl božji namig: ljudje niso dovolj poučeni, treba jih je pripraviti za dobro dolgo spoved. To je pri pridigi povedal tudi vernikom v Follevillu 25. januarja 1617. Nekaj mesecev potem je neprenehoma pridigal in spovedoval in tako odkril svoje poslanstvo v Cerkvi. Vedno bolj je bil prepričan, da mora iti njegova pot k Bogu preko ubogih.

Po posvetu z Berullom je sprejel majhno župnijo Chatillon blizu Lyona. Tudi tu so se dogodki hitro razvijali. Ustanovil je prvo bratovščino gospa krščanske ljubezni za strežbo bolnikom in ubogim. V petih mesecih je prenovil župnijo. Tri poteze so ji dale novo lice: oznanjevanje evangelija z deli krščanske ljubezni, zgledno duhovniško življenje in ljubezen do ubogih.

Ko se je leta 1618 vrnil v Pariz, se je pred njim odprla nova življenjska doba. Srečal je ženevskega škofa Frančiška Saleškega. Oba sta gorela za isto stvar: za globoko prenovo duhovščine, poenostavitev pridiganja ter posvečanje laikov z izvrševanjem stanovskih dolžnosti. Posvetil se je ubogim. Ob njem so se z istim namenom zbirali tudi drugi duhovniki in gospe, ki so z duhom in srcem spremljale njegove podvige in jih denarno podpirale. V takem okolju je Vincencij položil temelje svojim bistvenim ustanovam: Družbi misijonarjev, Družbi usmiljenih sester ter Bratovščinam gospa krščanske ljubezni. Filip Godni mu je zaupal zapornike in galjote. Vincencij jih je obiskoval.

Leta 1624 je prevzel vodstvo Zavoda dobrih dijakov v Parizu. Naslednje leto, 17. aprila, 1625 sta grof in grofica Gondi podpisala ustanovno listino, s katero je bila ustanovljena Misijonska družba. Vincencij je nadaljeval z ljudskimi misijoni. Poskrbel je za dobro izbiro duhovniških kandidatov in za njihovo bogoslovno izobrazbo. Ob njem je bilo vedno več duhovnikov, željnih notranje poglobitve in prenove. Vincencij je z njimi ustanovil duhovniško skupnost, ki je kmalu štela v svojih vrstah najboljše duhovnike. Vsak torek so se shajali, skupno molili, premišljevali, se vzpodbujali. To so bile tako imenovane torkove konference.

Tudi Bratovščine gospa krščanske ljubezni so se lepo razvijale. Vincencij je gospem poleg bolnikov zaupal še delo med berači, zaporniki, galjoti in begunci. Toda kmalu se je pokazalo, da je za tako delo potrebna drugačna delovna moč: taka, ki ima brezpogojno ljubezen do ubogih. V tem času se je srečal z Ludoviko Marijak in hitro spoznal njeno skrito bogastvo srca. Pomagal ji je v njenih dušnih težavah, jo spodbujal k veselju, preprostosti, predanosti božji ljubezni. Kmalu jo je poslal na delo. Obiskala je vse Bratovščine gospa krščanske ljubezni. Kot Vincencij, je tudi ona ugotovila, da plemkinje ne zmorejo vseh del pri ubogih. Zato je zbrala okrog sebe nekaj kmečkih deklet, ki so želele služiti ubogim in se posvetiti Bogu. Sama jih je zato skrbno vzgajala in poučevala. Tako je bila 29. novembra 1633 ustanovljena Družba hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk.

Obširna Vincencijeva dejavnost je pritegnila pozornost veljakov. Politiki so se radi z njim posvetovali. Ko je kralj umiral, ga je poklical k svoji smrtni postelji. Ana Avstrijska ga je imenovala v Svet za verska vprašanja. Njegova dejavnost je bila tako široka, da si komaj moremo predstavljati, kako je vse to zmogel en sam človek. Pri Svetem Lazarju je vodil številna dela, prirejal duhovne vaje za duhovnike in laike, vodil samostane sester Marijineg obiskanja, vsak dan napisal povprečno deset pisem, vsak teden imel nagovore za svoje misijonarje, dvakrat ponovitev premišljevanja, konference pri usmiljenih sestrah…

Od tistega davnega 25. januarja 1617, ki ga Misijonska družba praznuje kot svoj ustanovni dan, ko se je za trdno odločil, da bo posvetil svoje življenje ubogim, se je neprestano bojeval proti grehu, revščini in bolezni. Pri skrbi za zveličanje duš, so mu pomagali njegovi misijonarji, za bolnike in uboge pa je skrbela Ludovika Marijak s svojimi sestrami, katerih duhovni voditelj in predstojnik je bil sv. Vincencij.

Od meseca julija 1660 Vincencij zaradi bolečin ni mogel več zapustiti svoje sobe. Toda še se je boril in delal. Smrt ga je našla v naslonjaču v zgodnji jutranji uri, ko je navadno vstajal. »Ko je izdihnil,« pripoveduje očividec, »je izročil svojo lepo dušo našemu Gospodu. Sedel je na stolu, lep, bolj čudovit in častitljiv kot kdajkoli.« Bilo je to 27. septembra 1660 okoli petih zjutraj, ko je samostanski zvon vabil k molitvi.

Za blaženega je bil razglašen 13. avgusta 1729, za svetnika pa 16. junija 1737. Leon XIII. ga je imenoval za zaščitnika vseh krščanskih dobrodelnih ustanov.