02.08.2019

Vtisi ob praznovanja jubilejnega leta

Čeprav je o obhajanju stoletnice naše province bilo že veliko poročil v raznih medijih, bi tukaj rada napisala nekaj vtisov ob tem, lahko rečem, veličastnem slavju. Naj bodo torej tudi te vrstice zahvala Bogu za vse lepe trenutke, ki smo jih med praznovanjem doživljali skupaj ali posamezno.

folder

Z mislijo na vse članice naše province od njenega začetka do naših dni in v zavedanju, da je po njih v tem času Bog naredil veliko čudovitih del, smo začele to leto zahvale in praznovanja. Že od začetka priprav in izdelave programa, za katerega je glavno skrb prevzela sestra vizitatorica Francka Saje in pripravljalna skupina, smo vedele, v katero smer želimo iti. Ta pot je namreč poglabljanja duha naše Družbe, torej pot gorečega in velikodušnega služenja Bogu ter bližnjemu.

Program osrednjega praznovanja smo ustvarjale iz sestanka v sestanek in iz srečanja v srečanje, ki so bila prava obogatitev za vse, ki smo pri njih sodelovali. Z molitvijo, sestavljeno ob 100 – letnici, in prošnjami pri sv. maši smo duhovno podprle ta veliki dogodek z željo, da bi se resnično duhovno prenovile. Nismo pozabile na spodbudo listine zadnjega občnega zbora, ki pravi, da smo za nove poklice odgovorne me danes, vsaka v kraju, kjer živi in deluje. Zato smo v naši skupnosti devet nedelj pred veliko nočjo skupaj romale na grob Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca. Tam smo bile pri molitvi križevega pota in pri popoldanski sv. maši, ki smo jo namenile za nove mlade moči, ki bodo nadaljevale karizmo naših ustanoviteljev. Z vero in zaupanjem je vsaka sestra naredila ta namen in dvignila svoje srce v molitvi k Bogu za dekleta, da bi spoznale vrednost Božjega klica in mu služile v ubogih.

Po teh in mnogih drugih pripravah je napočil dan praznovanja. Sobota 27. aprila v velikonočnem tednu in v zarji nedelje Božjega usmiljenja. Ves velikonočni teden je bil močna in globoka hvalnica vstalemu Gospodu, za katerega živimo in v katerem najdemo odrešenje in pravo pot. Velikonočna osmina je sicer za nas minila v intenzivnih pripravah na praznovanje: od prevajanja celotnega programa v tuje jezike: različnih pozdravov, govorov in pridige ter povezovalnega besedila pri akademiji, pevskih vaj in organizacije prihodov naših sester in njihovih sodelavcev iz drugih dežel, izvajanje namestitve v Domu sv. Jožefa, pa še toliko skritih malenkosti, ki so pomembne za dobro organizacijo in nemoten potek praznovanja. Veliko sester je bilo vključeno v priprave in v vseh teh prizadevanjih so prišle do izraza tolike sposobnosti in Božji darovi. Tega bogastva, ki ga je Gospod položil v nas, se moramo vedno zavedati. Zame je, in verjamem, da tudi za druge sestre, je bila vpletenost v vse priprave in ožje sodelovanje v izvedbi programa prava duhovna obnova, čeprav je sicer zahtevala skrb in napor. Toda danes vemo, da se je splačalo. Bogu hvala za vse!

Na dan praznovanja stoletnega obstoja province smo globoko doživljali molitev pred Najsvetejšim v cerkvi na Jožefovem hribu. Zavest, da smo se zbrali iz različnih dežel – kamor sega provinca – in iz vseh vej vincencijanske družine, je dvigala naša srca k Bogu, ki nas povezuje in zaradi katerega smo skupaj. Množica glasov, ki je pela hvalo vstalemu Kristusu za našo preteklo zgodovino, je dostojna zahvala Bogu, ki nas sam vodi. Tudi sveča z logotipom, ki smo jo skupnosti prejele od province, kaže Nanj, ki je luč sveta in jo tudi nam zagotavlja na poti v nadaljnjih sto letih, ker verujemo, da bo provinca še naprej živela in delovala. Sprejem novih pridruženih članov province, ki so se odločili, da bodo po svojih močeh živeli v duhu naše karizme, je za vse nas nova spodbuda, da širimo duhovno bogastvo, ki nam ga je Bog zaupal po naših ustanoviteljih sv. Vincenciju Pavelskem in sv. Ludoviki de Marillac.

Program akademije je pomagal našim čustvom, da se izlijejo pred Bogom in ljudmi u zahvaljevanju in želji, da bi ostale zveste svojim koreninam. Obrazi so bili sijoči od veselja, dvorana se je »oblekla« v modro barvo številnih sester usmiljenk, ki smo skupaj prišle k praznovanju. Točka za točko, pesem za pesmijo, slika za sliko in beseda za besedo je odpirala našo dušo za velike Božje milosti, ki nam jih deli in pripravlja vedno znova. V naših srcih odmevajo besede spodbude, lepe in mogočne melodije pesmi ter inštrumentov, sporočila naših predstojnikov in voščila gostov ter udeležencev praznovanja. Veseli nas predvsem, da smo v tem dnevu zahvaljevanja in medsebojne povezanosti čutile živo Božjo navzočnost med nami. Ko premišljujem, kaj smo vse ta dan doživljale in kaj naj tukaj napišem, se zavem, da se ti trenutki ne dajo opisati z besedo. Zato jih nosimo v srcu in prinašamo pred Boga ter jih poskušamo pretočiti v življenje in služenje.

Samo sveto mašo, ki je bila vrhunec našega praznovanja, smo s sestrami doživljale kot občutno odprtost neba nad nami, kjer smo bile zbrane z vsemi, ki so nas podprli v tem veselju. Veliko nam je pomenila tudi navzočnost naših škofov in duhovnikov, generalnega superiorja g. Tomaža Mavriča in mnogih, ki so nam stali in nam še danes stojijo ob strani na poti za Gospodom. Njihove dobre želje, spodbude in molitve so trosile mnoge milosti na vse nas.

Naše obhajanje jubilejnega leta še ni končano, temveč se nadaljuje. Praznovale smo in še bomo z našimi ubogimi, starejšimi, osamljenimi in invalidi v provincialni hiši in po drugih skupnostih. Prav je, da se zahvaljujemo tudi v župnijah, kjer živimo in opravljamo svoje poslanstvo. V župniji Šentjakob smo se poleg praznovanja jubilejnega leta spomnile na 40-letnico obstoja in delovanja naše skupnosti v tem kraju. Sledilo bo praznovanje z brezdomci in Vincencijevo zvezo dobrote na Mirenskem Gradu. Tudi romanje na grob matere Leopoldine Brandis nas je spomnilo naših korenin in prihoda prvih sester v te kraje. Naj nam bodo vsi načrti v pomoč za bolj goreče in zvesto življenju v Družbi hčera krščanske ljubezni, ki jo je in jo bo varovala Brezmadežna s čudodelno svetinjo.

s. Ljubica Jozić (ml.), HKL