18.06.2017

Zlati jubilej g. Zdravkota in s. Ancile

V nedeljo, 18.6.2017 smo na Mirenskem Gradu praznovali zlato mašo g. Zdravkota Pogorelca in 50 let poklica usmiljenke s. Ancile Kladnik. Pri slovesni sveti maši ob 16h se je zbralo veliko ljudi: duhovniki, sestre, sorodniki, goriška skupina Vera in luč, člani Vincencijeve zveze dobrote, ki so poskrbeli za pogostitev ter da je vse potekalo usklajeno in tekoče in še veliko drugih. Na koru je čudovito in z dušo prepeval župnijski pevski zbor iz Mirna.

Poglejte tudi na >>>

Vizitator, g. Pavle Novak je v pridigi orisal njuno življenjsko pot:

Dragi bratje in sestre! Pred petdesetimi leti je prejel mašniško posvečenje današnji slavljenec Zdravko, ki se je odzval Božjemu klicu in stopil na pot duhovništva.

Drugi jubilej, ki ga tudi danes obhajamo pa je 50 let poklica s. Ancile, ki je prav tako odgovorila na Gospodov klic in stopila na pot posvečenega življenja v Družbi hčera krščanske ljubezni, ki jih pri nas imenujemo usmiljenke. Vajin jubilej praznujemo v letu, ko obhajamo 400 letnico Vincencijanske karizme, kar nas tudi razveseljuje.

Današnji evangelij je zelo zgovoren ob mislih na današnje praznovanje. Jezusu so se zasmilile množice, ker so bile kakor ovce brez pastirja. Takoj za tem pa pošlje svoje apostole med ljudi, da bi oznanjali bližino nebeškega kraljestva. Nato pa Jezus vse nagovori: Žetev je velika, delavcev je malo. Prosite Gospoda žetve naj pošlje delavcev na svojo žetev. Zadnji Jezusov napotek apostolom pa je: Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.

Petdeset let je lepa življenjska doba in prav gotovo primerna, da se jo praznuje, toliko bolj ko se danes Bogu zahvaljujemo za vse kar sta naša jubilanta naredila v Gospodovem vinogradu kot pričevalca Vincencijanske karizme.

Bog ga je poklical v duhovniško službo v Misijonsko družbo – lazaristov, kjer ji zvesto služi in skuša slediti Božji previdnosti in načrtu, ki ga ima z njim. Pestrost služb v duhovniškem življenju kot vzgojitelj, predstojnik ( dvakrat je bil izboljen za provincialnega predstojnika vizitatorja 15 let), superior, provincialni ekonom, svetovalec, provincialni asistent, superior in župnik. Poleg teh naštetih služb v Misijonski družbi je opravljal še službo spirituala pri Marijinih sestrah 12 let, asistent pri Vincencijevi družini in večkrat imel duhovne vaje za usmiljenke in Marijine sestre. Odlikuje ga tudi posebna umirjenost, predvsem pa lahko pri njem občudujemo modrost.

Ko se duhovnik spominja dneva svojega posvečenja mu prihajajo v spomin škofove besede: »Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni«. To je zavest, da je duhovnik na poseben način odločen in določen, da goji vedno bolj svoj osebni odnos do Boga, ki ga je poklical v to službo.

Duhovniška služba zahteva v tem odnosu do Boga še nekaj več, zahteva, da se odreka vsemu, kar bi ga oddaljevala od Boga. Usmerjati mora svoj pogled v večnost, saj če tega ne naredi potem njegov govor in njegova dejanja ne bodo prepričljiva in njegove besede in dejanja ne bodo v službi evangelija, ki zahteva odločnost pri sledenju Jezusovega zgleda, mora biti pripravljen na žrtve in odpovedi svojim lastnim željam.

V svetu, v katerem živimo, velja uresničenje samega sebe za najvišjo vrednoto. V ospredje in na absolutno prvo mesto postavljajo ljudje svoj jaz, samega sebe, svoje interese in svoje želje. Toda pri posvečenju se duhovnik temu odpove. Odpove se, da bi svojo razpoložljivost Božjemu kraljestvu pogojeval s svojimi interesi: na voljo za Božje kraljestvo bom samo tako dolgo in do tiste mere, dokler se to ujema z mojimi načrti in željami. Taka pogojena posvetitev dejansko posvetitev ni.

Ne pripadati več sebi, ampak Jezusu Kristusu je torej glavna naloga Bogu posvečene osebe. Današnji evangelij je zelo zgovoren: Jezus pošlje svoje učence, ki jih je izbral iz množice in jih pošilja oznanjat veselo novico. Duhovnik opravlja službo oznanjevanja, darovanja evharistične daritve in podeljevanja zakramentov. Ko se duhovnik poglablja v skrivnost svoje službe ga mora svoje delo vedno bolj prevzemati. Kakor je rekel Janez Krstnik: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). In to pripeljati do zaključka, ki ga je tudi Pavel doživel: »Jaz nisem več sam, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20). Ta močna notranja istovetnost s Kristusom naredi duhovnika preprostega, skromnega in gorečega v svojem oznanjevanju in pričevanju.

Prav tako tudi poklic sestre usmiljenke. Darovati svoje življenje za najbolj uboge in pri tem imeti pred seboj služenje Kristusu samemu. V vsaki osebi, ki jo srečuje se mora zavedati, da srečuje Kristusa in z isto ljubeznijo poskrbeti zanj.

V petdesetih letih pri usmiljenkah je prav tako pestra tudi pot s. Ancile. Opravila je teološke študije na ljubljanski teološki fakulteti in opravljala službo semeniške ravnateljice v Beogradu in Ljubljani. Večkrat je bila imenovana za s. služabnico v različnih skupnostih, učila verouk po župnijah, v zadnjih letih tu na Mirenskem Gradu pa je skrbela za našega brata Lojzeta do njegove premestitve v Celje. Odlikuje jo vztrajnost in zavzetost še prav posebno sedaj pri obiskovanju starejših in bolnih po družinah.

Ta poklic je danes toliko bolj potreben, ker živimo v okolju, še več, v svetu, kjer nas žalost, trpljenje in različne vrste nesreč utapljajo v stanje velike zaskrbljenosti in žalosti.

Vsak kristjan je poklican, da ta poklic veselja živi in deli z drugimi. Razsežnost tega poklica pa presega mejo intimnega veselja, ki bi ga lahko označili za sebičnega. To notranje zadovoljstvo in veselje se mora širiti še na drugo razsežnost, da presega zasebne meje in prehaja navzven, k drugemu. Veselje je šele veselje v polnosti ko ga delim z drugim, ko osrečujem drugega, ko pomagam drugemu, skratka, ko čutim, da ne smem ničesar zadržati samo zase, tudi če mi je še tako všeč, in da tega ne razumem kot izgubo. Biti mora vesel tega poslanstva, da bodo drugi prepoznali dobrega pričevalca, ki bo znal navdušiti druge. Postajati mora vedno bolj neodvisen in svoboden odvečnih stvari, ki mu otežujejo uresničevanje svojega poslanstva.

Služenje pri oltarni mizi ima velik pomen. Pomeni biti blizu velikega dogajanja trajne daritve za nas in za naše odrešenje. Evharistija je tako vrhunec in izvir življenja h kateremu smo vsi poklicani, je za nas in za naše odrešenje, se pravi večno življenje. Služenje pri Evharistiji pa vključuje tudi služenje bližnjemu. Tam se šele v polnosti udejanja nova Jezusova zapoved, da se ljubimo med seboj, kakor nas je On sam ljubil.

Oznanjevanje in služenje sta temeljni lastnosti vsakega dobrega kristjana, toliko bolj pri teh, ki so Bogu posvetili svoje življenje. Pri njih morata postati življenjska praksa, kajti le zavzetost pri oznanjevanju in služenju pokažeta v kakšni meri si želite postati čim bolj podobni Jezusu in slediti Njegovemu zgledu.

Prav v tem začutimo majhnost in nevrednost Bogu posvečene osebe saj vse opravlja v Kristusovem imenu. V globoki povezanosti z Njim, se trudimo biti prepričljivi kot oznanjevalci in delivci Božjega usmiljenja in ljubezni. Če sama tega ne doživlja potem tudi druge ne bo prepričala.

Draga Zdravko in s. Ancila, hvala vama za vajino pričevanje pri opravljanju svojih služb. Tvoje duhovniško življenje je res pestro in zanimivo. V teh letih sta opravljala najrazličnejše službe in neutrudno delala v gospodovem vinogradu in oznanjala Jezusovo blagovest v besedi in dejanjih. Bog, ki vidi na skrivnem bo prav gotovo bogato poplačal za vse dobro kar sta ga naredila in kar še bosta v prihodnosti.

Dragi Bratje in sestre, ko se danes Bogu zahvaljujemo za 50. obletnico duhovništva gospoda Zdravka in poklicanosti s. Ancile. Razmišljali smo osebnem odnosu, ki ga mora vsaka Bogu posvečena oseba gojiti do Jezusa Kristusa, ki se odraža v ljubezni in popolni predanosti v službi evangelija. Zato ga hkrati tudi goreče prosimo za nove duhovniške, redovniške in misijonarske poklice. Danes živimo v času, kjer se človek raje posveča svojemu lastnemu ugodju in na žalost zanemarja duhovno življenje saj je preveč ukoreninjen v minljiv svet in je zato okrnjena njegova duhovna razsežnost.

Prosimo ga tudi za močne pričevalce in pričevalke, ki bodo pripravljeni izpovedati svojo vero, kakor jo je izpovedal apostol Peter, da bi s svojim zgledom bili dobri oznanjevalci in pričevalci in ne pozabimo na glavni namen zakaj smo bili ustvarjeni, za večno srečo. Te sreče ne moremo tu doseči, ampak šele v večnosti. Z velikim zaupanjem prosimo dobrega Boga, da bi nam naklonil milost spreobrnjenja in zaupanja. Da bi nam dal dobrih in svetih duhovnikov, redovnikov in redovnic ter misijonarjev, ki bodo pripravljeni žrtvovati vse za evangelij. Prepričani smo, da Bog vedno usliši zaupno in iskreno prošnjo. Žetev je velika, delavcev pa malo, prosimo Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.

sMT