V času, ko usmiljenke obhajamo stoletnico province, sem bila naprošena, da nekaj napišem za to rubriko. Živeti Kristusa! Misel mi takoj pohiti k našim rajnim in tudi še živim sestram, ki so stoletnico province ‘ustvarjale’, ji dajale življenje s tem, da so živele Kristusa. Sicer bi province in jubileja ne bilo. In ko pomislim, kaj je te naše sestre priganjalo, da so se v tolikšnem številu odzivale na Božji klic, se mi v odgovor brž ponujajo razmere, v katerih so živele. Družine so bile številčne, starši v glavnem niso nasprotovali hčeri, če se je odločila za pot v samostan, splošno mnenje je bilo duhovnim poklicem naklonjeno. Temeljna je bila trdna vera, hranjena z molitvijo, skromnim življenjem, spoštovanjem in čistostjo. In predvsem z močnim zakramentalnim življenjem.

In vendar vse to ni dovolj, da mlad človek posveti življenje Bogu, po Kristusu in v njem. Priti mora izrecen Božji klic, ki ga človek sprejme in se scela odloči zanj. Tu ne gre za izbiro: malo da, malo ne, kot bi radi živeli nekateri današnji mladi, ko se ne želijo odločati za poroko in vendar imeti pravice družine; ali ločeni, ki želijo prejemati obhajilo, a še naprej živeti v neurejenem razmerju. Ko gre za podaritev Kristusu, gre za vse ali nič. On in nihče drug. Ali kot so včasih rekle izkušene sestre: Bog in nič naokrog! Da, Jezus na prvem mestu, vse drugo mu je podrejeno. In te naše sestre, ki so se tako množično odločale za služenje ubogim, so popolno podaritev vzele zares. Vedele so: od doma odidem za vedno, ne da bi svoje mogla še kdaj obiskati, čaka me zahtevno življenje odpovedi in trdega dela pri bolnikih ali kje drugje, ko bo zaradi utrujenosti še moliti težko. Za vse bo potrebno dovoljenje, razvedrila ne bo drugega kot v krogu sestrske družine ali na kakšnem izletu v naravo. Vendar se niso ustrašile – za Kristusa vse. Malo pred drugo svetovno vojno je bilo v Jugoslovanski provinci 1243 sester. Le malo jih je odšlo, nekoliko več, ko so se zaradi izrednih razmer leta 1948 razkropile k domačim ali drugim sorodnikom in jih je spremenjen način življenja odnesel nekoliko stran od poklica – v večini primerov pa ne stran od Kristusa. Tista prva, temeljna odločitev zanj je ostala.

Spominjam se – skoraj petdeset let je od tega – kako sem jih na začetkih poklicne poti občudovala, te naše sestre! Nagovarjala me je njihova popolna predanost, notranji mir, veselje. Njihovi obrazi so bili svetli, prežarjeni v odpovedi in ljubezni. Da, ljubezen, edino ta šteje. Kako so zatrepetale, če je bil Bog žaljen, na kakšne žrtve so bile pripravljene, da bližnjemu izprosijo milost sprave z Bogom in za oznanjevanje Kristusa vsem ljudem. V ta namen so posvečevale majhne in velike žrtve, vsakdanje delo in odpovedi. Te odpovedi, ki bi se jim mi danes tako radi izognili. In ta apostolska gorečnost! Stara sestra Abundancija pa je, ko sva skladali drva pod stopniščem, kjer se je prašilo in je bilo treba delati kleče, pri vsakem drugem polenu ponavljala: vse za duše, za duše …

V Beogradu v Višegradski je v osemdesetih letih zaradi hudo bolne sestre v hišo prišel zdravnik – starejši in z njim še eden, mlajši. V tistem času so zdravniki in ljudje sploh radi povpraševali po skrivnosti sestrskega poklica. Kako, zakaj ste se zanj odločile, kako morete v takem življenju vztrajati, kaj vam daje moč? Od kod vaša mladostnost? A glej presenečenje! Medtem ko je sestra pripravljala odgovor na vprašanje starejšega zdravnika, mu je mlajši sam ponudil odgovor: Veš, vse to jim prihaja po molitvi … Res, zanjo so izkoristile vsak trenutek in bile prepričane, da po Mariji in sv. Jožefu lahko od Boga izprosijo vse.

V takem ozračju se je tudi moj odnos do Jezusa utrjeval. Če ob meni v kapelski klopi sestra, ki je že v letih, nepremično kleči in si, ko sede, ne privošči, da bi se utrujena naslonila, kako naj jaz, ki sem komaj prišla, ravnam drugače? Še vedno velja, da zgledi vlečejo. Mlajše smo pri starejših pile njihovo vero in ljubezen, vdihavale smo, kar so živele. In vendar je mogoče, da se s splošnim razkristjanjenjem po malem ohladi tudi gorečnost. Tisti, ki 2. vat. koncila niso prav razumeli, so učili, da ljudem ni tako nujno oznanjati Jezusa, saj bo vsakdo sojen po svoji vesti … Torej niso nujni misijoni, ne molitve za tiste, ki so – morda – daleč od Boga. Privlačnost žrtev zanje je polagoma plahnela … Osebnega zatajevanja ni treba, saj nam sedanji čas s svojo naglico in hrupom prinaša dovolj pokore. Je res, a naše stare sestre so učile, da sodobnih nevšečnosti ne bomo zmožne sprejemati, če si ne bomo nikoli naložile česa tudi prostovoljno. Kolikokrat nas je pokojni ravnatelj dr. Stanko Žakelj opozarjal: Sestre, ne jemljite pokoncilskih olajšav in sprememb kakor za lažje življenje, ampak za to, da boste v spremenjenih časih lahko bolj prepričljivo služile in pričevale. To, da ni mladih, ki bi nas nasledili, pričuje, da se ni motil.

Tudi sebe večkrat vprašam: Kje je tvoja prvotna gorečnost, ko te ni nič ustavilo na poti za Jezusom? Ko sem se zanj odrekla najbolj privlačnim željam za prihodnost; ko so me vsi, od učiteljev naprej, navduševali za poklic, ki sem si ga želela, a bi mi onemogočal ali vsaj branil versko življenje. Takrat ni bilo nobene dileme. Je Bog, ki je bil takrat na prvem mestu, ohranil svoje mesto? Kljub moji duhovni bedi, slabostim in občasni skušnjavi malodušja upam, da je. Saj je vendar samo On pot, resnica in življenje; je nekdo, ki hoče mojo srečo, ki me ima vedno in resnično rad samo zaradi mene. Kolikokrat v življenju doživimo, da nas ljudje vrednotijo po tem, če smo jim koristni. Bog pa ne. Prav nič nas ne potrebuje, od nas ničesar ne pričakuje, razen popolnega zaupanja in predanosti. Vse daje kot dar. Ko se zavem, da prav te popolne predanosti še ne zmorem, se oprem na njegovo usmiljenje in Marijino materinsko pomoč. Pa na sv. Vincencija in Ludoviko, pred katerima imam, po pravici povedno, včasih slabo vest. A me ohrabrita: Draga hči, tudi če ne čutiš gorečnosti, vedi, da sta prava vera in ljubezen v dejanju in da je tvoj poklic neizmerno velik. Ostani mirna in vesela, saj Jezus v svoji brezmejni ljubezni vso tvojo slabost tako rad nadomesti s svojim usmiljenjem. Menim, da je enakega bodrenja deležna naša provinca in vsa vincencijanska družina. »Ne boj se, mala čreda, saj je vaš Oče sklenil, da vam da kraljestvo.« (Lk 12,32). In kaj naj bi želeli večjega?

s. Cveta Jost