Prisrčno pozdravljeni vsi, ki ste se danes tukaj zbrali, da skupaj z našimi sestrami usmiljenkami obhajamo stoletnico njihove province. Seveda prav poseben pozdrav gre vam, drage sestre. Lep pozdrav tudi članom in članicam vseh drugih vej vincencijanske družine!

Zelo vesel sem bil, ko sem videl vašo jubilejno podobico. Ob križanem Kristusu, ki je vaš vzor, sta na njej vaša ustanovitelja sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac, spodaj, med njima pa Božja služabnica s. Leopoldina Jožefa Brandis. Prav ona je zaslužna, da so usmiljenke iz Graške province prišle v naše kraje že pred več kot sto leti. Kot vemo, je živela v času, ko so naši kraji spadali pod Avstrijsko cesarstvo, pozneje pa pod Avstro-ogrsko. Če bi bila s. Leopoldina ozkega srca, bi se kot Avstrijka zasidrala v svoji deželi, kjer bi ji polja za delovanje vsekakor ne zmanjkalo. A njeno srce je slišalo klice od vsepovsod in vsak narod ji je bil enako vreden in enako Božji. Tako je svoje sestre pripeljala tudi na naša tla, in sicer v Maribor leta 1843, leta 1852 pa v Ljubljano. Ker se je dala voditi Svetemu Duhu, je – predvsem za nočno bdenje pri bolnikih na domu – priklicala v življenje še eno družbo. Bolniška dekleta, ustanovljena na naših tleh, ki se danes imenujejo Družba Marijinih sester s čudodelno svetinjo. Z mnogimi postojankami, ki jih je odprla, je sejala Božjo ljubezen med najbolj ubogimi. Po njeni smrti in po razpadu Avstro-ogrske pa so sestre pri nas 5. aprila 1919 dobile samostojno provinco.

Od takrat je minilo sto let, ki si jih lahko predstavljamo kot lepo, zrelo jabolko. Tudi sto let vaše province, drage sestre, je bilo sočnih, polnih življenja, rdeče obarvanih z ljubeznijo. In če zdaj to lepo jabolko razdelimo na štiri dele, bomo lahko videli, kako vas je v vsakem času vodila ljubeča Božja previdnost.

1. Od ustanovitve province do druge svetovne vojne oz. njenega konca. Nekaj več kot 25 let. Sestre so kljub težavam in človeškim napakam uspešno opravljale svoje poslanstvo. Trudile so se, da bi vse delale iz ljubezni do Boga, da bi bile zveste molitvi in duhu ustanoviteljev, bile so srečne in vesele. Skupnosti so se množile, dekleta so se priglašala v velikem številu. Tudi žrtev ni manjkalo. V vsem tem so čutile roko Božje previdnosti, ki jih je očetovsko vodila.

2. Od leta 1948 in nov začetek v Beogradu

Potem ko so se morale zaradi odpusta iz bolnišnic in drugih ustanov razkropiti, ko so nekaj časa bile kakor ovce brez pastirja, jih je spet vodila Božja previdnost. Premagale so revščino, v kateri so se znašle, nekatere so prestale zapore in prisilno delo, trpele ob odvzemu hiš in zemlje, ki so jo bile obdelovale za hrano ubogim. Vendar to ni bilo najtežje. Skrbelo jih je, ker ni bilo naraščaja. In spet je Božja previdnost posegla vmes. Tam, kjer bi najmanj pričakovale, se začelo znova: semenišče v Beogradu. Vanj so – prav tako previdnostno – začele prihajati tudi priglašenke s Kosova, iz Hrvaške, iz Makedonije.

3. Naslednjega četrt stoletja je bilo obdobje koncila, ki ste ga preživljale mnoge izmed vas, ki ste danes tu navzoče. Tudi to obdobje je bilo čas delovanja Božje previdnosti. Ne le za Cerkev na splošno, ampak konkretno tudi za vas. Z vero ste se prilagajale koncilskim naročilom, spremenile obleko, dobile nove konstitucije. Verovale ste, da vse prihaja od Njega, ki vse dela novo.

4. In še zadnjih 25 let stoletnega obstoja vaše province. Padec komunizma, razpad skupne države. Tudi tokrat je Božja previdnost vodila dogodke, da se je mogla provincialna hiša pred začetkom vojne preseliti nazaj v Slovenijo. Znamenja časa so tudi pokazala, da je prav, da se na Kosovu in v Albaniji ustanovi samostojna pokrajina v okviru province.

***

V trdni veri, da bo Božja previdnost še naprej spremljala provinco, pa se želi danes naš pogled zazreti v prihodnost, morda v naslednjih petindvajset let.

Vsako zgodovinsko obdobje ima svoje značilnosti. Mi smo postavljeni v ta konkretni čas zgodovine, – ne v preteklost, ki je že za nami, in tudi ne v prihodnost, katere še ni. V vsakem obdobju smo povabljeni odkrivati »znamenja časa«, ki so Božji načrt za nas. In slediti Božji previdnosti, ki nas vabi, da skupaj, »tukaj in sedaj«, nadaljujemo svoje poslanstvo za rast Kristusovega kraljestva.

Brez dvoma je misel o prihodnosti Družbe, province in pokrajine navzoča v srcu vsake izmed vas. Po tem namenu goreče molite, služite, pričujete, ljubite Jezusa in uboge. Dovolite pa mi, da na kratko podelim z vami in z vso vincencijansko družino nekaj misli, ki vam bodo v prihodnosti morda v pomoč.

Jezus je in ostaja naša prva in edina ljubezen. Vse naše misli, besede in dejanja so usmerjena k njemu, izrečena in storjena zaradi njega. To je bila vaša izhodiščna točka v preteklosti in ostaja tudi za prihodnost.

Papež Frančišek nas je kmalu po nastopu svoje službe povabil, in k temu se pogosto vrača, naj gremo na periferije, na obrobja. Vabi nas na misijon, na izhod, na pot. Tako bi rad znova naštel nekaj sredstev, ki sem vam jih že priporočil, in nas danes lahko vodijo na obrobja.

• Današnjega človeka stiska mnogotero trpljenje, osamljen je, duhovno reven.Zato vas spodbujam, da mu z zaupanjem prinašate Marijino čudodelno svetinjo. Brezmadežna, ki vam je tako ljuba in v vašem srcu navzoča takoj za Jezusom, jo je človeštvu podarila prav po usmiljenki sestri Katarini Labouré.Ta svetinja je v svetu tako razširjena, da je danes takoj za križem najvidnejši znak krščanstva. Marija vam bo po njej kazala pot na obrobja, saj odpiraJezusu vrata v tiste kraje in kotičke, kamor noben, še tako spreten in sposoben človek ne zmore.

• Zatekajte se k svetim in blaženim, k Božjim služabnicam in služabnikom vincencijanske družine, ki so žive ikone naše duhovnosti in karizme. Na naših tleh sta to predvsem častitljivi Božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec in Božja služabnica s. Leopoldina Jožefa Brandis. Storite, kar največ morete, da ju bodo spoznali še drugi in se jima priporočali.

• Iščite novih poti za širjenje naše karizme in pri delu za nove poklice. V ta namen iznajdljivo uporabljajte tudi sodobna sredstva družbenega obveščanja. Na ta način lahko delimo našo duhovnost z mnogimi ljudmi, s katerimi sicer ne bi nikoli mogli priti v stik, in jih spodbujamo, da sledijo Jezusu prav po naši vincencijanski poti.

• Radi sodelujte znotraj vincencijanske družine, saj boste tako lažje uresničevali načrte, ki jih je sprejela ob 400-letnici vincencijanske karizme; tukaj mislim na prizadevanje, da bi se zmanjšala stiska beguncev in brezdomcev. Bodite odprtih oči in iščite novih poti, kje in komu bi lahko pomagali do človeka dostojnejšega življenja.

• Seveda ne mislim, da bi ob tolikih oblikah služenja, ki jih že imate in razvijate v prid ubogim, morali povsod dodajati še nove. Želim pa vas spodbuditi k razmišljanju, za katere prednostne izbire se boste odločili. Kamorkoli se podajate ali se boste podali, nosite s seboj svojo vincencijansko karizmo, svojo brezpogojno ljubezen do ubogih.

Naj se še enkrat obrnem k vam, drage sestre usmiljenke, ki danes polne hvaležnosti obhajate stoletni jubilej province. Vaše odločitve, polne vere, upanja in ljubezni, vam bodo odpirale svetlo prihodnost ter tako nadaljevale in nadgrajevale stoletno prehojeno pot vaše province, tega zrelega jabolka, sočnega, polnega življenja, rdeče obarvanega z ljubeznijo.

Na tej poti nikoli niste in ne boste same. Božja previdnost vas vodi, Marija s čudodelno svetinjo vas spremlja, sveti in blaženi, Božje služabnice in služabniki vaše Družbe ter celotne vincencijanske družine so vaši priprošnjiki pred Bogom, z vami smo vsi.

Na koncu se želim iskreno zahvaliti vam in vsem članom vincencijanske družine za vaše molitve, pričevanje služenja, pomoč in sodelovanje. Sanjajmo skupaj naprej. Če sanjamo skupaj, sanje postanejo resničnost.