08.10.2016

Srečanje sester služabnic v Voloskem

Jesensko srečanje sester služabnic in provincialnih predstojnikov hčera krščanske ljubezni je potekalo ob Jadranskem morju. Zbrali smo se v sestrski skupnosti v Voloskem pri Opatiji na praznik Rožnovenske Matere Božje.

folder

Bil je čudovito lep in topel jesenski dan. Župnik g. Petar Belanić nam je velikodušno ponudil dvorano Pastoralni krug Alojzija Stepinca. Topli dom in prijazno sestrinsko gostoljubnost pa so nam izkazale naše sestre v svoji skupnosti. Sestre smo med seboj, s vizitatorico s. Bernardo Trček in z ravnateljem g. Pavletom Novakom delile svoje veselje in uspehe pa tudi skrbi, s katerimi se srečujejo naše skupnosti v vsakdanjem poslanstvu in služenju bolnim, ubogim in osamljenim. To srečanje je bilo za nas dragoceno, saj nas je utrjevalo v krščanski ljubezni in v zvesti hoji za Kristusom.

Prvi dan smo posvetile duhovni obnovi ob predavanju provincialnega ravnatelja g. Pavleta Novaka, ko smo razmišljale, kako spoznati Božjo voljo, kako jo živeti osebno in v skupnosti. Spodbudne misli našega ravnatelja bi želela deliti tudi z vami, dragi bralci. Toda, kar bom napisala, ne bo v obliki dobesednih navedkov predavanja, temveč bom delila z vami tisto, kar je ostalo v mojem srcu in spominu.

Predavatelj je začel svoje razmišljanje z mislijo, da je iskanje Božje volje pomembno za vsakega kristjana oziroma za vsakega izmed nas. Bog ima poseben načrt z vsakim človekom, na nas pa je, da ta načrt odkrijemo. Naš prvi vzor v izvrševanju Božje volje je prav gotovo Jezus Kristus. Učlovečil se je in prišel med nas, da bi izpolnil Očetov načrt odrešenja. Že kot dvanajstletni je ostal v templju, ker je želel biti v hiši svojega Očeta. Ob postu v puščavi se Jezus ni pustil zapeljati hudobnemu duhu, ni se zamajal v trenutkih preizkušnje, temveč je ostal zvest Očetu. Noč, preden je izbral apostole, je prečul v molitvi in pogovoru z Očetom. Na Očeta se je obrnil pred pomnožitvijo kruha. Na Oljski gori, ko se je soočal s svojim bridkim trpljenjem, je bila v njegovem srcu želja, da bi izpolnil Očetovo voljo. Še veliko odlomkov bi lahko našli v evangeliju o Jezusovem iskanju Očetove volje. Vsi ti primeri iz njegovega življenja pa nas spodbujajo, naj se tudi sami vprašamo: Kako jaz iščem in živim Božjo voljo?

Predavatelj je kot drugi zgled izbral sv. Vincencija Pavelskega, ki je živel v nenehni Božji navzočnosti. Redno se je spraševal: kaj bi Bog storil na mojem mestu? Njegova vodilna misel je bila slediti Božji previdnosti, ne prehitevati Božjo voljo in biti poslušan Božjim navdihom. Naš ustanovitelj je bil prepričan, da v hoji za Kristusom nismo sami. Bog je vedno z nami, nas ljubi in nam pomaga, da se odločamo za dobro, ki bo koristilo nam in našim bližnjim.

Poleg drugih svetnikov, ki so v svojem življenju iskali Božjo voljo, je g. Novak omenil tudi sv. Janeza Zlatoustega, ki je o Božji volji veliko razmišljal in pisal. Za iskanje le-te navaja pet poti:
1. obsojati greh,
2. odpuščati bližnjim,
3. moliti,
4. deliti miloščino,
5. biti ponižen pred Bogom.
Svoje predavanje je provincialni ravnatelj končal z spodbudo, da je potrebno zavedati se svoje poklicanosti, ki jo moramo vršiti in izpolniti z ljubeznijo.

Drugi dan srečanja nam je župnik župnije sv. Ane v Voloskem, g. Petar Belanić pripravil veliko presenečenje. Za nas je organiziral izlet, na rodni otok Ilovik. Otočani so nas prisrčno sprejeli. Z njimi smo imeli sv. maso, ki jo je daroval dr. Juraj Kolarić, z njim sta somaševala tudi g. Pavle Novak in g. Petar Belanić. Mašnik nas je v pridigi spodbudil, da se v medsebojnih odnosih navdihujemo z Božjo logiko. Rekel je: Bog je Ljubezen. Ko izhaja iz sebe, Bog najde sebe v drugem – to je odnos Presvete Trojice. Toda ta odnos prehaja tudi na ljudi, saj je človek ustvarjen, da bi bil v edinosti z Bogom. Človeka Bog vabi kot sodelavca, potrebuje njegove roke, oči, usta… Največji vzor predanega sodelovanja Boga in človeka je Devica Marija. Ona je začetek boljšega sveta, in naš smerokaz v večnost.

Nato smo se z čolni odpeljali na otok sv. Petra kjer je pokopališče za rajne Ilovčane. Namreč, otok Ilovik je edinstveni primer na Hrvaški obali, ki ima pokopališče ne na svojem otoku, temveč na manjšem otočku, oddaljenem približno en kilometer. Skupaj z verniki smo molili za pokojne in prižgali sveče na grobovih staršev in rojakov g. Belanića.

Sledil je sprehod in ogled otoka Ilovika, kjer smo v sončnem in jasnem dnevu lahko občudovali neokrnjeno naravo, čisto morje in peščene plaže. Začutili smo mir tega podnebja in opazili prijazne obraze veselih ljudi. Ilovčani so nam izkazali svojo velikodušnost in odprto srce. Vzeli so si čas in z nami preživeli dan. Hvaležni smo jim za dobre morske specialitete in domača peciva, s kateremi so nam postregli. Hvala za brezplačno vožnjo z ladjo in čolni, za prijetne zvoke harmonike in za dalmatinske pesmi, ki »pobožajo« srce.

Ob odhodu domov smo se zavedali, da sta za nami dva čudovito lepa dneva polna milosti, lepih doživetij in novih spoznanj. Hvaležne smo Bogu, našim sestram iz Voloskega, posebej pa s. Almi Šturm, hišni predstojnici v tej skupnosti. Prav lepa hvala župniku župnije sv. Ane Volosko, g. Petru Belaniću, našim provincialnim predstojnikom in vsem, ki so na kakršen koli način prispevali k lepoti našega srečanja. Bog povrni za vse!

s. Ljubica Jozić ml., HKL