26.06.2016

Duhovniški jubilej

V nedeljo, 26.6.2017 sta ob 17. uri v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani obhajala svoj duhovniški jubilej g. Jurij Devetak CM - zlato mašo in g. Robert Petkovšek CM - srebrno mašo. G. Jurij Devetak je bil dolgoletni ravnatelj sester usmiljenk, zato sestre izražamo veliko hvaležnost. V pridigi je g. kardinal Franc Rode orisal lepoto poklica in zvestobe ter povzel njuno življenjsko pot:

1) Vsak duhovnik je Božji dar vernemu ljudstvu. Slava in hvala današnjega dne gre torej Gospodu, ki vaju je poklical v sveto službo kot dve priči, dve oljki, dva svečnika – eden je zlat, drugi srebrn – ki stojita pred Gospodarjem vse zemlje, kot pravi Razodetje sv. Janeza (11).

Oba, vsak iz svojega bivanjskega jedra in s svojo osebno zgodovino, sta odgovorila na Božji klic. In sta ta klic dojela kot klic iz večnosti, neodvisen od časa, trajen in dokončen. In v svojem srcu sta mu dala tudi trajen in dokončen odgovor, vedoč, da se »Bog ne kesa svojih darov in svoje izbire« (Rim 11,29).

Kar je v očitni opreki z duhom našega časa, ko se vse načrtuje kratkoročno, ko se človeški odnosi hitro skrhajo in so srečanja bolj bežna, odvisna od trenutnega razpoloženja. A kljub temu Cerkev predlaga in pričakuje dokončne in nepreklicne odločitve od teh, ki stopajo v sveto službo. In vidva nista razočarala Cerkve. S prerokom sta odgovorila: »Tukaj sem, pošlji mene.« Na tvojo besedo bom vrgel mreže v človeško morje. Podal se bom na globoko; kot Hernán Cortés bom za seboj potopil ladjevje, ki bi mi omogočalo vrnitev na zapuščeno obrežje.

To je sijajno. Veličastno. To zmore junaška mladost. Z Božjo milostjo. Kajti edino jamstvo naše zvestobe je Božja zvestoba. Ko se človek poveže z Bogom, se Bog zaveže z njim. Domišljavo bi bilo računati zgolj na človeške moči. Darovati svoje življenje, telo in duha kot »živo, sveto, Bogu prijetno daritev« (Rim 12,1), to junaštvo je mogoče samo z Božjo milostjo.

2) Na današnjo 13. navadno nedeljo nam evangelij govori o Jezusovi poti v Jeruzalem. To je pot v trpljenje in smrt, a ta pot vodi v slavo vstajenja. V polni zavesti se odloči za to, kar ga čaka v svetem mestu. To usodo sprejme nase, da izpolni Očetovo voljo. Med potjo pa pove, kakšni so pogoji, če hočeš biti njegov učenec in deliti z njim njegovo usodo. Neki neimenovani mladenič mu pravi, da hoče iti za njim. Jezus mu odgovori: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« To pomeni: njegova pot je nepredvidljiva. On ne zagotavlja varnega in udobnega doma. On gre svojo pot in na tej poti ga nič ne zadržuje, ne veže se na kakšno stalno domovanje. On je povsem svoboden, ves predan svojemu poslanstvu. Isto nenavezanost na kraj, isto svobodo popotnega preroka pričakuje Jezus od svojih učencev.

V dveh primerih pa Jezus povabi dva kandidata, naj se mu pridružita, in ta dva postavita povsem razumljive pogoje: eden prosi, naj se mu dovoli pokopati očeta, drugi, da se poslovi od domačih. Jezus ju trdo zavrne: »Pústi, naj mrtvi pokopavajo mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo.« In drugemu: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Absolutno prvenstvo ima Božje kraljestvo. To je kraljestvo živih – nasproti kraljestvu mrtvih. Prva in brezpogojna nujnost je delo za Božje kraljestvo. Za Božje kraljestvo je treba žrtvovati vse drugo. Druge vezi, druge ljubezni imajo svoje mesto in svojo vrednost, a prva in najvišja ljubezen mora biti zanj in za njegovo kraljestvo: »Kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Kot pravi sv. Ciprijan: »Christo nihil omnino praepónere.« Noben človek ne more zahtevati česa takega od drugega človeka. To lahko zahteva samo on, ki je Pot, Resnica in Življenje. Ta radikalna zahteva in brezpogojni odgovor človeka usodno poveže s Kristusom: »Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame daroval sam sebe« (Gal 2,20). Ne živim več jaz, v meni živi Kristus.

Iz zavesti, da nas je on ljubil do krvi, se rodi želja, da postanemo podobni njemu, »ki je bil bogat, pa je zaradi nas postal ubog« (2 Kor 8,9). To iskanje podobnosti z njim duhovnika polagoma spreminja. »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom, kakor ogledalo odsevamo Gospodovo slavo, se spreminjamo v isto podobo, iz sijaja v sijaj, kakor deluje v nas Gospodov duh« (2 Kor 3,18). Iz sijaja v sijaj ... duhovnik postaja bolj podoben njemu, ki se na njegovem človeškem čelu odbija svit Božjega veličastva.

3) V molitvi in po molitvi se duhovnik spreminja v podobo Božjega Sina. V življenjepisu sv. Frančiška Asiškega je rečeno: »Non tam orans quam oratio factus« – ni zgolj molil, ampak je postal molitev. Se pravi: vse njegove misli in želje, stremljenja in pričakovanja, vse njegovo upanje in ljubezen so bili pri Bogu.

Vrh molitve Cerkve je evharistična daritev. Vsakdanje obhajanje svetih skrivnosti duhovnika najbolj približuje Gospodu in ga dela njemu podobnega. Ob posvečenju škof nagovori ordinande: »Svojo službo boste združevali s Kristusovo daritvijo, ki jo boste v svetih skrivnostih na oltarju nekrvavo obhajali. Umevajte, kar delate, ravnajte se po tem, kar opravljate. Posnemajte skrivnost, ki ji služite, to je Gospodovo smrt.« Posnemati Gospoda v njegovem darovanju za odrešenje sveta, to je jedro njegove duhovnosti.

4) Iz tega izhaja dolžnost oznanjevanja besede. Duhovnik je posvečen, da oznanja Božjo besedo. Ta beseda je namenjena najprej njemu in najprej nagovarja njega. To besedo mora najprej poslušati v svojem srcu in jo potem oznanjati drugim.

Ta beseda mora biti sprejeta brezpogojno. Sv. Pavel piše iz svoje ječe v Rimu: Tu sem v verigah kot nekakšen hudodelec, a Božja beseda ni vklenjena (prim. 2 Tim 2,9). Verbum Dei non est alligatum.

Kolikor bolj je duhovnik brez zadržkov predan Bogu, toliko bolj bo njegova beseda svobodna. Kolikor manj je navezan nase in na svet, toliko bolj bo beseda čista in prodorna. Ta beseda ima svojo moč, ker je beseda resnice. Tomaž Akvinski pravi: Resnica je močna sama v sebi in noben napad je ne zruši: »Veritas in se ipsa fortis est et nulla impugnatione convellitur« (Contra gent. L. IV.C.10).

Naj vaju vselej prevzema veličastno občutje nezrušljive moči resnice, ki vama jo je dano oznanjati. In silna radost ob tej resnici, »gaudium de veritate«, »hoc est enim gaudium de te qui veritas es« – to je veselje ob tebi, ki si resnica, Bog, moja luč. »Deus, illuminatio mea.« Resnico spoznavamo v ognju ljubezni. »Per ardórem caritatis datur cognitio veritátis,« pravi Tomaž Akvinski. Višje se dviga plamen ljubezni, višje se povzpne misel v iskanju resnice.

5) Dragi Jurij, dragi Robert! Ko se ob vajinem duhovniškem jubileju srečujeta z verniki, ki sta zanje opravljala sveto službo v teh letih, se iz množice dviga k Bogu klic veselja in hvaležnosti za milost duhovniškega poklica, ki vama je bil dan, pa tudi iskrena beseda priznanja vama, ki sta milost sprejela in po zgledu Dobrega Pastirja živela za Božje ljudstvo, mu oznanjala večni evangelij, obhajala svete skrivnosti in bila zanj ikona Božjega usmiljenja v zakramentu sprave.

Vajina pota so različna. Življenje g. Jurija poteka med Beogradom in Ljubljano. Prvih 17 let posvečenih duhovnemu vodstvu sester usmiljenk, najprej ob g. Stanku Žaklju, potem samostojno. Sledi krajše obdobje v Ljubljani in zopet Beograd, kjer je sedem let župnik pri Sv. Cirilu in Metodu, kar se ponovi v naslednjih letih: devet let v Ljubljani kot rektor cerkve Srca Jezusovega in zadnjih dvanajst let v Beogradu. Predstavljam si, kako skrbno je znal g. Jurij prisluhniti sestram in vernikom, s kakšnim sočutjem je znal potolažiti žalostne in vliti poguma omahujočim. Med mnogimi talenti nedvomno izstopa njegova nadarjenost za glasbo in njegov smisel za jezike. A vse to presega njegovo čisto in plemenito srce.

G. Robert je bolj sedentarne narave in gre samo občasno iz Ljubljane. Po uspešnem doktoratu v Parizu je nastopil kot profesor na Teološki fakulteti, piše članke in razprave, predava po Sloveniji in na tujem. Kruh Božje besede pa drobi v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru. Vse njegovo stremljenje je strnjeno v Platonovem načelu: »Il faut aller à la vérité avec toute son âme.«

Draga prijatelja! Zbrani ob vajinem jubileju v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru se skupaj z vama zahvaljujemo Gospodu za vse, kar je preko vaju dobrega storil svojemu ljudstvu; za zgled vajinega lepega duhovniškega življenja, za vajino zvestobo in predanost Cerkvi in ne nazadnje za vajino iskreno prijateljstvo in bližino, ki nam lepša življenje.

Vsak človek, ki se postavi pred Gospoda in gre vase, bo priznal: Ni bilo vse v redu, ni bilo vse v skladu z visokim idealom evangelija. Kot pravi prerok: »Vse naše zvestobe so kakor jutranja meglica, kakor rosa, ki hitro izgine« (Oz 6,4). In s psalmistom prosi: »Ne stopaj k sodbi s svojim služabnikom, Gospod, kajti noben človek ni opravičen pred tabo.«

Vendar milosti poklica nista odklonila in te milosti kljub preizkušnjam nista zapravila; nista skoparila z Božjo besedo, temveč sta jo vztrajno oznanjala. Iz uboge prsti, iz katere vaju je zgnetla mati Zemlja, sta naredila nekaj dostojnega, plemenitega in lepega. In tako sta danes pred nami vsa svetla in prosojna, sveža in mladostna kot na dan vajinih novih maš pred 50 in 25 leti. Bog bodi zahvaljen!