11.06.2016

Šest rek v Karlovcu

Dne 28. aprila smo imeli dekanijsko romanje v nacionalno svetišče sv. Jožefa v Karlovac, v predmestju Dubovac, da bi v Svetem letu usmiljenja šli skozi Sveta vrata tega svetišča.

folder

Sv. Jožef je zavetnik Hrvaške od 1687 leta. Cerkev v Karlovcu je bila zgrajena 1968 leta in posvečena sv. Jožefu. Škofovska konferenca je na prošnjo mnogih leta 1987 slovesno razglasila to cerkev za nacionalno svetošče sv. Jožefa na Hrvaškem. Od takrat je tudi ta cerkev postala ena od romarskih središč vseh, ki hočejo počastit ženina Blažene Device Marije in varuha samega Sina Božjega.

Dne 28. aprila smo imeli dekanijsko romanje v nacionalno svetišče sv. Jožefa v Karlovac, v predmestju Dubovac, da bi v Svetem letu usmiljenja šli skozi Sveta vrata tega svetišča. Iz naše župnije je šlo kar dva autobusa romarjev. Na romanju je bil tudi Gornjogradski dekanat (center Zagreba). Bilo je kar 27 autobusov in še kakašne posamezne župnije, kot np. naš bivši župnik, Dragutin Cerovečki z prvoobhajanci iz Zlatara. Romarje je pred cerkvijo pričakal in poškropil z blagoslovljeno vodo vsako skupino, Mons. Ante Sente, upravitelj svetišča in župnik župnije Marije Snežne, kjer se nahaja svetišče. Pobožnost k sv. Jožefu se je začela ob 10. uri med katero je bilo veliko duhovnikov na raspolago za zakrament sprave. Ob 11. uri se je začela slovesna sv. maša, ki jo je vodil Gornjogradski dekan, msgr. Zvonimir Sekel. Somaševalo je 21 duhovnikov. Po sv. maši se je domači župnik zahvali romarjem in pričeval o mnogih uslišanjih na priprošnjo sv. Jožefa. Kot šalo je dodal: Mnogi govorijo, da ima Karlovac šest rek in ne samo štiri (Kupa, Mrežica, Dobra in Korana); peta reka je Ožujsko (tovarna piva) in šesta Reka romarjev, ki se steka v svetišče Sv. Jožefa. Po sv. maši je bilo za vse pripravljeno okusno in zadostno kosilo. Hvala jim.

Kardinalova televizija in fotelj

Druga točka našega romanja je bil Krašić, okrog 15 km levo med Karlovcem in Zagrebom. Ta kraj je za hrvate posebno mesto, kjer je v tej vasi bil rojen bl. kardinal Alojzije Stepinac in tam dokončal svoje življenje v zaporu od 1951 do smrti 1960 leta. Tam nas je župnik ljubeznivo sprejel in povedal par dogodkov iz življenja blažnega. Med drugim, kako mu je tedanji župnik, Josip Vraneković nekega dne, leta 1959 rekel: „Preuzvišeni, da kupimo jedan televizor, da vidimo što se u svijetu događa?“ Kardinal je rekel: „Moj TV je Svetohranište, a fotelja mi je klecalo.“ Potem smo šli na ogled župnišča, kjer je zapornik bival kot v kletki, toda ljubezen ni vklenjena. Ljubil je vse brez razlike. Tudi policaje in čuvaje je opravičil: „I oni vrše svoju dužnost, rade za kruh.“ Vse nam je govorilo o njem: v cerkvi njgova TV in fotelj, relikvije, gaze s krvjo, ko so mu spuščali kri, spovednica, v kateri je prebil do štiri ure spovedovanja, lepa Lurška votlina, ki jo je sam zgradil. Zunaj spomladno drevje, ki je edina nema priča dogodkov, v središču dvorišča lep kip Brezmadežne, naš ponos… s spoštovanjem smo si ogledale skromne prostore v nastropju hiše, medprostor, oltar z opremo, kjer je maševal, spalnica: postelja, lavorček in bokal. Pri izhodu nam je sestra, Služavka Maloga Isusa poklonila rožne venece, ker je nekoč delovala v naši župniji. Hvala!

V tihoti smo se bližali autobusu in potrpežljivo čakali zamudnike in se ob 17.15 napotili proti Zagrebu. Skozi Jastrebarsko… spet spomini naših sester, ki so stregle otrogom v zavodu in za plačilo bile obrekovane in napadane v medijih takratnega časa… Toda vsi bomo enkra šli „Bogu na istinu“ in to je najvažnejše, saj je samo ena resnica…

Hvala Bogu za tako lep dan.

s. Ljubica Jozić st., HKL