22.01.2016

Gremo na pot ljubezni

Dne 22. januarja smo se pevke in pevci župnijskega otroškega zbora zbrali pred kodeljevsko cerkvijo in se odpeljali na duhovni vikend v Bohinju.

folder

Ko smo prispeli v kočo, mmm... Takoj smo vedeli, da je to vonj palačink. Pridružili sta se nam še sestri usmiljenki Marta in Vlasta. Po slastni večerji se je vsak predstavil, saj nas sestri še nista poznali. Potem smo vsi poskakali v pižame. Kmalu smo zaspali ob branju pravljice o zvezdici Zaspanki. Ko smo se zjutraj vsi oblekli, umili in pozajtrkovali sta nam sestri pripravili kratek program. Spoznali smo življenje Vincencija Pavelskega in o njem izdelali tudi knjižice. Kmalu za tem je bila ura dovolj, da smo lahko zdirjali za mizo in načeli Boštjanove odlične makarone. Prihaja najboljše. Sankanje!!

Po druženju na snegu smo se peš odpravili v župnišče v Srednji vasi na adoracijo. V dolini se nam je pridružil naš župnik Franček. Tam smo v kapeli obiskali Jezusa. Prepevali smo in molili. Nato smo se peš odpravili nazaj v kočo, kjer nas je čakala najljubša večerja sestre Vlaste – mlečni zdrob, kaj pa drugega. Po večerji nam je g. Franček pripravil igro z bonboni. Kmalu smo vsi utrujeni popadali v postelje in zaspali. V nedeljo zjutraj so nas zbudili topli sončni žarki in misel na naše domače. Po slastnem zajtrku je sledila maša, nato pa na snegu izboljševanje sankaških rekordov.

Po okusnih Nadinih štrukljih, nas je čakalo še pospravljanje in pometanje. Nato smo se odpravili do avtov in se odpeljali proti Ljubljani. Ko smo prispeli pred našo cerkev smo poskakali staršem v objem. Klara Domjanič

Kaj smo si zapomnili o sv. Vincenciju Pavelskem:

Mia:
»Bil je pastir prašičkov in ovc. Tam kjer je pasel je bilo zelo močvirnato, zato je hodil s hoduljami.«

Veronika:
»S tal je pobiral zapuščene dojenčke.«

Andraž:
»Na začetku je hotel imeti denar zase. Potem je ugotovil, da so na svetu tudi revni ljudje in da tega denarja ne potrebuje zase.«

Patricija:
»V eni hiši so bili vsi bolni. Bili so brez hrane in nege, vsi v postelji. Ljudi, ki so živeli blizu te hiše je prosil, da bi malo poskrbeli za bolno družino. Naslednji dan so bili v hiši kupi hrane. To pa ni bilo v redu, saj se je hrana tam hitro pokvarila. Zato se je dogovoril, da so gospe iz tiste okolice pripravile hrano in skrbele za bolnike v tisti hiši v določenem vrstnem redu. Vsak dan je poskrbela ena gospodinja.«

Špela :
»Pirati so ga ugrabili in je nekaj časa suženj.«

Matej:
»V suženjstvu je delal za zdravnika, ki je umrl. Potem je bil Vincencij svoboden.«

Janez:
»Vincencij je bil duhovnik.«

Zala:
»Enkrat je bil obtožen, da je ukradel denar. Zato je šel v zapor. Ampak on v resnici ni ukradel denarja.«

Eva Lucija:
»Ko je v enem mestu študiral za duhovnika ga je prišel obiskat oče. Bil je kmet in kmečko oblečen. Vincencija je bilo zelo sram svojega očeta in ga je zatajil. Potem ga je to zelo grizlo.«

Urška:
On se je držal Jezusovega pravila, ki je bil geslo našega vikenda: »Karkoli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« (Mt 25, 40)

Sestri Vlasti in sestri Marti smo zelo hvaležni za prijaznost, spontanost ter veselje ob našem skupnem bivanju. Zahvaljujemo se jima tudi za doživeto in zanimivo posredovanje utrinkov iz življenja sv. Vincencija Pavelskega. Z njuno pomočjo smo spoznali veličino tega svetnika. Ugotovili smo koliko dobrega je naredil v svojem življenju potem, ko je prisluhnil Bogu in mu začel slediti - ko je zapustil svoje »staro življenje« in se je odrekel lastnemu udobju in bogastvu. Od tedaj naprej je imel svoje srce in roke vedno odprte za uboge in njegovo življenje je bilo prežeto z ljubeznijo do bližnjega. Prav v tem letu božjega usmiljenja nam je sv. Vincencij lahko svetel zgled ljubezni do vseh »bratov in sester«.

Torej, nikoli ni prepozno. Skupaj z njim smo povabljeni, da gremo na pot ljubezni tudi mi! Si upaš z nami tudi ti?

pevke in pevci otroškega župnijskega zbora Kodeljevo
in zborovodkinja Nada