27.11.2015

Bil sem tujec in ste me sprejeli

V zadnjem mesecu se je več sester podalo na pomoč v begunske centre v Brežicah, Dobovi in Šentilju. Nekatere so nam podelile svoje vtise in doživetja.

folder

Pomoč v zbirnem centru Brežice

Ko so v oktobru 2015 v našo državo preko Hrvaške prihajali begunci in migranti iz Sirije in drugih držav, je bila Slovenska Karitas hitro naprošena za pomoč. Prostovoljci župnijskih Karitas (tudi naše iz Cerkelj ob Krki) smo se odzvali in bili po potrebi na razpolago za pomoč pri oskrbi reke ljudi, ki se je valila preko naše meje.

Na začetku smo bili v Brežicah v šotorih pri policijski postaji. Noč je bila dolga, dela veliko. Pripraviti je bilo potrebno hrano, vodo, mleko, da smo potem to lažje dajali vsem, ki so po vrsti prihajali in je vsak dobil svoj del. Pri tem smo lepo smo sodelovali Karitas, Rdeči križ, Arda, Unicef, civilna zaščita, policija, cariniki in vojska ter drugi prostovoljci. Ko so begunci in migranti odšli naprej, smo za njimi skupaj pospravljali in tako pripravili prostor za naslednjo skupino. To se je dogajalo dopoldne, popoldne in ponoči. Pozneje so te centre oblikovali še bolj organizirano na železniški postaji v Dobovi in v šotorih. Noči in dnevi so zelo hladni in vsi smo že premraženi. Vendar se nam begunci smilijo, ker so izmučeni. Ko vidijo, da jim nudimo pomoč, se večinoma vsaj malo nasmehnejo in gredo naprej.

Tudi sodelavci so vsi prijazni. V lepem spominu mi je ostalo, ko je mi je neka gospa rekla: "Sestra, lepo je, da ste med nami. Dobro se počutimo."

s. Marinka Prosen HKL

Dan med begunci in migranti v Šentilju

V dneh begunske krize se je Škofijska Karitas Koper ponudila, da v zbirnem centru v Šentilju zamenja že utrujene prostovoljce mariborske Karitas. Tako smo se v četrtek, 29. oktobra 2015, s skupino sodelavcev koprske Karitas zgodaj zjutraj iz Ajdovščine odpeljali v Šentilj; vožnja s kombijem je trajala skoraj tri ure. V šentiljskem begunskem centru smo se vpisali in razporedili so nas v dve skupini – trije so šli v zgornji paviljon, šest nas je ostalo v spodnjem, skupaj z Boštjanom Cvetičem in voditeljico Polono Šporin s Škofijske Karitas Maribor, ki sta vodila delo tega dne. Čez nekaj časa so se nam pridružila še tri dekleta z Avstrijske Karitas.

Morda bo koga zanimalo, kako poteka en tak dan med begunci. Po dezinfekciji in prezračitvi šotora, ki je služil za jedilnico, smo šli pripravit vse potrebno za delitev zajtrka. Vsak je bil za nekaj odgovoren – za kruh, vodo, ribe, pašteto, sir, marmelado in mleko. Okrog 8. ure so se odprla vrata (zavesa) na drugi strani šotora in dva vojaka sta začela spuščati vanj po 10 do 15 ljudi, da so dobili hrano in sedli za mizo. Tako je šlo kar hitro naprej. Nenadoma pa se je šotor izpraznil, ker so odprli mejo z Avstrijo in so vsi takoj odhiteli tja, tudi brez zajtrka. Ko ni bilo več nikogar, smo pospravili in očistili del jedilnice, kjer smo delili hrano. Celotni šotor pa so počistili delavci v zaščitnih oblekah Snage.

Beguncem ni dovoljeno, da bi se sami sprehajali, šli kaj iskat ali k zdravniku, zato smo jih spremljali. Največ jih je bilo potrebno spremljati k zdravniku; ti imajo šotor blizu kamp- prikolice Karitas. Precejšnje število prišlekov je iskalo zdravniško pomoč. Okrog 10. ure pa je »zašumelo«, saj so Avstrijci zopet odprli mejo in so ljudje – sedaj iz zgornjih šotorov – dobrih 200 m kar tekli proti njej.

Pripeljal je vlak z novimi begunci, ki so bili nameščeni v spodnje šotore. Zopet vse znova – iskanje obleke, hrane, sorodnikov, zdravnika … Za vsako stvar obstaja posebej šotor in tam so delavci, ki nudijo pomoč v raznih potrebah, predvsem pa prevajalci. Vse je potekalo mirno in tekoče.

Ob 13. uri je bilo vse pripravljeno za delitev kosila: voda, kuhana hrana, kruh, jabolka in še kakšna stvar za otroke. Naprošeni smo bili, da vsakemu damo hrano v roke. Lahko bi si tudi sami vzeli steklenico vode ali nalito hrano, a ko jim jo damo v roke, jim tako lahko podarimo tudi pogled in pokažemo spoštovanje. Ko sem opoldne delila vodo, se je skoraj vsakdo zahvalil; še nikoli nisem tolikokrat slišala besede zahvale »Thank you!«, ki jo je spremljal blagi nasmeh na obrazu. Tudi pri kosilu je red delala vojska. Pripeljala je kuhano hrano in eden izmed vojakov jo je delil. Pri razdeljevanju kosila nas je bilo osem, pa je trajalo dobri dve uri. Nato smo pospravili za seboj in zopet pomagali, kjer je bilo potrebno koga spremljati.

Okrog 16. ure so begunci in migranti iz spodnjih šotorov, zopet brez hrane, odšli čez mejo. Ker so bili ob 21. uri še vedno na travniku na avstrijski strani, so se odgovorni dogovorili in organizirali, da so jim s kamionom odpeljali prepečenec, mleko v 200 ml embalaži za otroke, in vodo; vse to so jim dajali preko ograje v spremstvu in ob varovanju policije. Obenem so zopet pričakovali vlak z novo skupino ljudi. Število migrantov se je nenehno menjavalo.

Pozneje se je delo z begunci in migranti v centru še bolj organiziralo; potrebno je veliko sredstev, zlasti pa zelo veliko ljudi, ki so jim na razpolago za raznovrstno pomoč. Čutilo se je, da jih vsi želimo dobrohotno sprejemati, jim pomagati in – naj bo ozadje kakršnokoli – olajšati to njihovo »romanje« v neznano v teh hladnih dneh. Presenečena sem bila, kako so me sodelavci z Rdečega križa, civilne zaščite, prevajalci, pa tudi policija in vojska, kot sestro lepo sprejeli. V času stiske se ljudje bolj zavedamo, da smo med seboj bratje in sestre, verni pa vemo tudi, da smo otroci istega nebeškega Očeta.

s. Felicita Ferenčak HKL