17.10.2015

Srečanje za sestre služabnice

V petek in soboto, 16. do 17. oktobra 2015 je v Šentjakobu potekalo srečanje za hišne predstojnice. Srečanje so oblikovali škof dr. Anton Stres, ravnatelj g. Pavle Novak, vizitatorica s. Bernarda Trček in ekonoma s. Marta Rauh. »Kdor med vami je prvi, naj bo vsem služabnik,« pravi Jezus (prim. Mr 10,44). V krščanskem razumevanju oblasti je v ospredju vidik služenja, zato se pri nas hišne predstojnice imenujejo sestre služabnice. To je stalen opomin, v kakšnem duhu je treba jemati to službo.

V nagovorih so se predavatelji oprli na interni Vodnik za sestre služabnice in Cerkveni dokument Služba oblasti in pokorščina.

Nekaj drobcev z bogate duhovne mize:

Kdor se poteguje za predstojniško službo, hrepeni po dobrem delu, pravi apostol Pavel, ko spodbuja in opogumlja mladega Timoteja, ki mu je bilo zaupano vodenje cerkvene skupnosti v Efezu (1 Tim 3,1). V današnjih razmerah na to službo gledamo predvsem kot na breme, vendar to lahko razumemo tudi kot klic k dodatnemu služenju, h kateremu nas Bog vabi. To je milost, da smo z njim sodelavci na poseben način. Pomagamo, da bodo tudi drugi še bolje delali za uboge. Predstojnik mora imeti rad člane svoje skupnosti, do njih mora čutiti naklonjenost.

Ob prebiranju evangelijev ne zasledimo, da bi Jezus kdaj ostro kaj ukazal svojim učencem. Notranje jih je pripravljal s poučevanjem in zgledom. Petra je sicer skregal, vendar mu ni nič ukazal. S poučevanjem in zgledom jih je pripravljal, da so sami prišli do spoznanja, kaj želi od njih.

Sveta Terezija Velika, ki je znala dobro uporabljati korenček in palico, je rekla: Bolj se bojim ene nezadovoljne sestre, kot množice demonov. Spodbujala je duhovne voditelje sester, naj bodo pozorni na vse, kajti nedopustno bi bilo, da ne bi zaznali napredka sester zato, ker se za to niso zanimali. Preveč sitne voditelje pa je prosila, naj jim ne nalagajo še dodatnih bremen, ker jih imajo že dovolj s Pravili.

Zakoreninjenost v Kristusu je klic k ponotranjenosti in intimnosti z Bogom. Molitev nas ukoreninja v Boga. Pravijo, da postajamo tisto, kar kontempliramo (kar v molitvi zremo). Če v kontemplaciji mislimo na Jezusa, bo naše življenje, naša pot in naša ljubezen postalo kakor on.

Če nas ljudje ne morejo prepoznati kot služabnice ubogih zaradi našega načina življenja in delovanja po Jezusovem zgledu pri ubogih, ali se vam ne zdi, da živimo v laži?

Redovniško življenje danes potrebuje svete preroke, ki bodo sposobni biti priče.

s.MT