22.11.2010

Sestre usmiljenke v Radečah

V ponedeljek, 22. novembra 2010 se je po skoraj 70-letih v Radečah zbrala večja skupina hčera krščanske ljubezni – usmiljenih sester in članov Misijonske družbe – lazaristov. Pridružilo se je tudi nekaj domačinov. Povod za to je bil ponovni pokop posmrtnih ostankov dvaintridesetih usmiljenk in enega lazarista, ki so bili med leti 1928 in 1941 pokopani na zasebnem sestrskem pokopališču, v bližini Marijinega dvora.

folder

Zbranim ob mrliški vežici je s. Marta Rauh najprej predstavila življenje in delo sester v Radečah:

Usmiljene sestre so bile v Radečah navzoče dobrih petnajst let (1926 – 1942). Velike skrbi je provincialnim predstojnikom tedanje Jugoslovanske province usmiljenih sester povzročala smrt mladih sester. V Družbo usmiljenih sester so prihajala zdrava dekleta, polna življenjske moči in idealov. V nekaj letih pa so podlegla tuberkulozi. Mestna elektrarna v Kotnikovi ulici v Ljubljani, nasproti provincialne (glavne) hiše, imenovane Marijin dom, je dan za dnem bruhala iz dimnikov saje, ki so se nabirale po terasah in oknih in prodirale v notranjost provincialne hiše, kjer je bilo tedaj semenišče – noviciat. Zdravniki so pritiskali na provincialne predstojnike, naj ukrepajo, da bi zavarovali mlada življenja.

Na nasvet tedanjega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča so si provincialni predstojniki 17. decembra 1925 ogledali grad Weixelstein ali Novi dvor v Radečah pri Zidanem mostu, ki je bila last viteza Nikolaja Guthmansthala Benvenutija, in se odločili za nakup. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 2. januarja 1926. Sestre so z dovoljenjem župana v Radečah grad preimenovale v Marijin dvor.

Obnovitvena dela na gradu so se začela 10. januarja. Istočasno se je začela graditi tudi nova hiša, Dom sv. Jožefa, ki bi služila za dom duhovnih vaj. V pritličju te hiše so dobili stanovanje lazaristi. Z blagoslovitvijo 28. oktobra 1926 je Marijin dvor postal provincialna hiša Jugoslovanske province. Skupaj s preselitvijo provincialne hiše so v Marijin dvor prišle tudi novinke – semeniške sestre. V petnajstih letih je skozi semenišče šlo 780 novih sester.

Poleg poslanstva provincialne hiše (vodstvo celotne Jugoslovanske province, vzgoja mladih sester, srečanja za sestre,…) so usmiljene sestre 30. decembra 1927 prevzele delo v Hiralnici v Radečah. Hiralnico v gradiču Thurn je ustanovil že Nikolajj Guthmansthal Benvenutij. Do prihoda usmiljenk so v njem delale zagrebške milosrdnice.

Za potrebe bolnih in onemoglih sester je bila leta 1933 kupljena še graščina Hotemež s posestvom. Graščino so sestre preimenovale v Dom sv. Vincencija. Veliko sester po različnih hišah v provinci (bolnišnice, domovi za ostarele, umobolnice, sirotišnice, šole, mladinski domovi,…) je bolehalo zaradi izčrpanosti od naporov, pomanjkanja hrane in preobremenjenosti. Sestre niso imele letnega dopusta, prostih dni ali ur. Sestre, med njimi veliko mladih, so v tem času umirale za grižo, legarjem (tifus) in največ za tuberkulozo. Skupnost v Domu sv. Vincencija je zaživela 29. novembra 1934.

Nadaljnje življenje in delo usmiljenih sester v Radečah in na Hotemežu je preprečila 2. svetovna vojna. Sestre so bile deležne enake usode kot ostali prebivalci tistega področja.

Po vdoru Nemcev je novi radeški župan 25. aprila 1941 Marijin dvor zapečatil. Brez njegovega dovoljenja sestre niso smele nič kupiti. V naslednjih dnevih so sledili popisi sester, živine, živil, knjig… Tako so Nemci postopoma jemali sestram iz rok vse. Ker je vojaška oblast zahtevala stanovanje za častnike, so se na Marijinem dvoru neprestano izmenjavali vojaki. Marijin dvor je bil zaplenjen 25. maja 1941, ko je v grad prišel komisar Konrad, ki je nadzoroval in razporejal delo na posestvu in izplačeval uslužbence. Sestre so uslužbencem pomagale pri poljskem delu, posebno ob košnji, žetvi in pospravljanju pridelkov. Čez tri mesece je prišel novi komisar. Posestvo Marijinega dvora je bilo 9. oktobra 1941 prepisano na Nemce. Od takrat so sestre vsak dan pričakovale, da bodo morale oditi.

Delo sester v radeški hiralnici je prenehalo 28. maja 1941, ker so oskrbovance izselili. Iz Doma sv. Vincencija na Hotemežu pa so sestre morale oditi 20. oktobra 1941, ker so vanj prišli bolni nemški vojaki in Kočevarji.

Nadzorstvo nad Marijinim dvorom je 17. decembra 1941 prevzel profesor Moissel, ki je Marijin dvor preimenoval v Weichselstein. Sestre, ki so delale, je plačeval, ostale pa so morale hrano in stanovanje plačevati. Moissel je nameraval Marijin dvor spremeniti v Sadjarsko kmetijsko šolo. 1. aprila 1942, malo po dvanajsti uri, je na Marijin dvor prišla nemška tajna policija in za preselitev v Avstrijo določila prvo skupino 62 sester. Ostalih 26 sester je Marijin dvor zapustilo 19. aprila istega leta. S seboj so lahko odnesle samo svoje osebne dokumente, arhiv provincialne hiše pa so Nemci večinoma uničili.

Weichselstein ali Marijin dvor je bil spremenjen v Gospodinjsko-kmetijsko šolo. V njem so bili tudi tečaji za mladinske voditeljice, ki so poslušale predavanja o nemški mladinski vzgoji. Do konca vojne je ostal nepoškodovan. Kot nemško posest ga je po vojni zasedla jugoslovanska oblast. Provincialni predstojniki so si prizadevali, da bi se jim Marijin dvor vrnil. Na Marijin dvor so zato poslali štiri sestre, da bi pazile na kapelo in inventar. Tedanja oblast je usmiljenkam sicer priznala lastninsko pravico na Marijinem dvoru, vendar skupnost sester ni ponovno zaživela, ker je oblast dala vedeti, da bo premoženje odvzeto.

Zadnja sestra, ki je na Marijinem dvoru pazila na kapelo in njen inventar, je odšla 1. novembra 1951, ker se je na grad naselil Vzgojno poboljševalni dom za mladino (pozneje se je preimenoval v Prevzgojni dom Radeče). Celotno premoženje sester je bilo nacionalizirano 28. decembra 1954.

Do letošnjega leta je bil v postopku denacionalizacije postopoma vrnjen večji del premoženja. Marijin dvor je bil vrnjen decembra 2008. Prevzgojni dom bo do nadaljnjega ostal v njem. Parcela, na kateri je bilo sestrsko pokopališče, je bila vrnjena leta 2007. Vseskozi smo se sestre spraševale, kaj naj naredimo s posmrtnimi ostanki rajnih, kajti pokopališče je bilo zaraščeno, nagrobnih križev ni bilo več (po pripovedovanju domačinov naj bi spomenike neznanci vrgli v Savo), samo mogočne ciprese, ki so jih sestre zasadile ob nastanku pokopališča, so pričevale zanj.

Po pogovorih z Občino Radeče in JP Komunalo Radeče v letošnjem letu smo se odločile za prenos posmrtnih ostankov na radeško pokopališče. Izkop posmrtnih ostankov je naredila Komunala Radeče med 15. in 19. novembrom. Našli so vseh triintrideset grobov.

Po obredu pokopa smo se zbrali v župnijski cerkvi k sveti maši, ki jo je ob somaševanju lazaristov, domačega župnika in župnika iz Cerkelj, ker delujejo naše sestre, daroval vizitator Misijonske družbe, g. Pavle Novak. V pridigi se je spomnil pomembne vloge, ki so jo sestre odigrale v skrbi za uboge. Tako za sestre kot za duhovnike velja misel: Čimbolj človek odmira samemu sebi, tembolj se zaveda vrednosti poklica, ki si ga ni sam izboril, ampak je Božji dar, ki ga da na razpolago tudi drugim. Ko govorimo o preteklosti, si lahko le predstavljamo, kaj so v svojem življenju naredili in prav gotovo je njihova molitev izmolila tudi kakšen naš poklic. To bomo prav gotovo nekoč izvedeli in zato smo še bolj hvaležni za zgled njihovega življenja. Prav tako naj bodo njihove žrtve in trpljenju, ki so ga doživljale, a so kljub nasprotovanju ostale močne in trdne, prošnja za nove duhovne in redovne poklice, da bi lahko karizmo živeli še naprej.

Vizitatorica s. Bernarda Trček se je v sklepnih besedah zahvalila občini Radeče za lepo sodelovanje ter pomoč in posluh pri ureditvi prekopa.

Nato smo si vsi skupaj ogledali še hiše in posestva, kjer so nekoč sestre živele in delale.

s. Marta Rauh in s. Metka Tušar

sMT