21.02.2010

50-letnica skupnosti na Mirenskem Gradu

Skupnost na Mirenskem Gradu letos praznuje 50-letnico svoje ustanovitve. Ob tej priložnosti so sestre pripravile prisrčno praznovanje ...

folder

Ob tej priložnosti so sestre pripravile prisrčno praznovanje, ki so se ga udeležili tudi provincialni predstojniki, sosedje lazaristi, gospod župnik iz Mirna ter prijatelji, ki so že vsa ta leta povezani s sestrami in so jim vedno priskočili na pomoč.

Praznovanje se je pričelo s sveto mašo v sestrski kapeli, ki jo je daroval provincialni ravnatelj, g. Rok Gajšek ob somaševanju drugih duhovnikov. Sestre so z vso skrbnostjo oblikovale in sodelovale pri sveti maši.

Po maši so bili vsi povabljeni v obednico, ki so jo marljive in iznajdljive roke pripravile za to slovesnost. Po okrepčilu pa so sestre pripravile pravo presenečenje. Sestra Felicita je najprej na kratko predstavila začetke, poslanstvo in sedanjost skupnosti.

\24. februarja, leta 1960 sta na Mirenski Grad prišli prvi dve sestri: s. Agapita Pekolj in s. Maksimilijana Cotič. Takoj se je pričelo popravilo požgane in v vojni porušene hiše, da je iz meseca v mesec lahko sprejemala vedno več sester. V petdesetih letih se je na Mirenskem Gradu zvrstilo 251 sester. Glavno poslanstvo skupnosti je bilo skrb za bolne in starejše sestre. Na pokopališču poleg cerkve je pokopanih 180 sester. Danes je na Gradu le še peščica sester, ki se s hvaležnostjo ozirajo nazaj, prihodnost pa zaupajo božji Previdnosti. Kakor jih je vodila do sedaj, jih bo vodila še naprej, so prepričane. Zahvaljujejo se vsem, ki so sestram vsa ta leta stali ob strani in jim nudili vsakovrstno pomoč.

Po napevu Zakrivljeno palico v roki so vsi skupaj zapeli:

O ljubljena hiša na griču,
kjer sonce prijetno žari,
od morja pa burja zapiha,
da tu se res zdravo živi.

Let petdeset sestre smo tukaj,
molile, živele lepo,
poslanstvo vršile zavzeto
za sestre, skupine skrbno.

Gospod pa naprej naj pokaže,
kaj tukaj od nas še želi,
da naše mu delo, poslanstvo
v slavo in čast bo vse dni.

O hvala vam zbrana družina,
da vzeli ste čas si za nas,
saj skupaj proslavljat želimo,
ter Bogu zahvalo dajat.

Potem so prišle štiri sestre, vsaka s svojo košaro in s pesmijo predstavile svoje delo in življenje na Gradu:

Prva sestra s košaro zvončkov:

Na vrtu zelenem so moje cvetlice,
zarasle vse lehe, vse rahle gredice.
Pa tudi v gredice za rajne sestrice,
zasajam vse leto ljubeče cvetlice.

Kdorkoli gre mimo dišečega cvetja,
pa bodi spomladi al' sredi poletja,
z nasmehom na licu pred vrtom postaja,
da z vonjem marjetic in rož se napaja.

Zato jih negujem od zore do mraka,
jih skrbno zalivam, da zala je vsaka,
da v slavo nebesom cvetijo, dehtijo,
grobove in oltarje vse leto krasijo.

Druga sestra s košaro medenjakov:

Jaz vozim okoli povsod se veselo,
zdaj eno odpeljem in drugo poiščem,
še to in ono trgovino obiščem.

Se tudi po kuhinji sukam veselo,
rada pripravljam pecivo – okusno, medeno.
Vse gor do podstrešja tak močno diši,
da se sline cedijo in sestrica vsaka okusit želi.

Zelo se potrudim, da zdravo bo vse,
in sestram v veselje naj bo,
da zmorejo služit drugim tako,
da Jezusu vedno v veselje vse bo.

Tretja sestra s košaro sanitetnih pripomočkov:

V poklicu je moje poslanstvo,
da revnim v življenju izgnanstva,
naj služim veselo in povsod,
kamor me pošlje Gospod.

V bolnih sestricah Kristus me čaka,
z dobroto, ljubeznijo lajšam jim bol,
naj ure, korake nikoli ne štejem,
saj vse je za Njega – on Ženin je moj.

Pa vedno ob njih je še moje učenje,
da vsak dan sprejemam iz roke dobrotne,
kar meni prinesejo ure – življenje,
saj vse je zapisano v Božje načrte.

In četrta sestra s košarico rožnih venčkov:

Jaz delati ne morem več,
so leta se nabrala,
pa vendar še koristna
bi vedno bila rada.

Zato v kapelo našo
pogosto pohitim,
tam z rožnim vencem dragim
Gospoda molim in častim.

Obenem pa zahvalo in težave
darujem ter združujem
za Družbo, Cerkev in uboge,
da zvesta MU na vek ostanem.

In vse skupaj:

Naj kuham al' perem,
pometam al' šivam,
sestricam pomagam
in jih poštimam.

Sem v vrtu, na polju,
al' cerkev krasim,
vse delo opravljam,
da Gospoda častim.

Vsak stan ima svoje veselje, težave,
če torej želimo si radosti prave,
z Bogom začnimo vsak dan svoje delo,
pa blagoslov Božji bo vedno imelo.
Gospodu darujmo vse delo, trpljenje,
da bo nam veselo in srečno življenje.

Nato so vse štiri vsebino košar razdelile med navzoče v obednici, ki so ganjeni ob njihovi izvirnosti, kljub njihovi starosti pripravile tako prisrčno srečanje.

s. Metka Tušar