26.09.2009

Vincencijev dan 2009

folder

Glej tudi: Vincencijev dan v Zagrebu

V soboto, 26. septembra 2009 se je vincencijanska družina zbrala pri Marijinih sestrah na Dobrovi, da bi ob prazniku svetega Vincencija skupaj začeli obhajati vincencijansko leto, v katerem se bomo spominjali 350-letnice smrti sv. Vincencija in sv. Ludovike.

Naše druženje smo pričeli s sveto mašo v župnijski cerkvi. Ob somaševanju lazaristov in nekaterih drugih duhovnikov, smo Bogu izročili dogajanja v vincencijanskem letu in se mu zahvalili za karizmo, ki je tako živa in dejavna.

Vizitator g. Pavle Novak je v pridigi izrazil veselje, da se ob prazniku svetega Vincencija lahko srečamo vsi, ki nam je blizu njegova karizma, njegov način služenja ubogim. Za nas je to neizčrpen zaklad ob katerem lahko vedno znova odkrivamo, kaj še lahko naredimo. Božja beseda, ki je izbrana za praznik sv. Vincencija nam pravi, kako se čuti v Stari zavezi močna zahteva, da mora biti človek v svojem ravnanju pravičen in se mora za to truditi. V drugem berilu pa apostol Pavel sporoča, kako si Bog izbira majhne, da neredi velike stvari. Evangelij nam govori o dvojni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Ti dve zapovedi se tesno prepletata in ni ene brez druge. V pripovedi o usmiljenem Samarijanu vidimo, kako ne moremo ostati neprizadeti ob stiski bližnjega, če ljubimo Boga. Na začetku tega jubilejnega leta se lahko tudi vsak od nas vpraša, kakšno je moje poslanstvo, k čemu me Bog kliče, kaj še lahko naredim v svojem življenju, ali smo samo naključno danes tukaj zbrani ali je še nekaj več. Ali me resnično Bog vodi ali pa sem se sam/a odločil/a za takšen ali drugačen poklic. Naše poslanstvo je, da današnjem svetu pokažemo drugačno alternativo, drugačno možnost. Današnji svet misli, da lahko živi brez Boga in ga zato izriva iz vsakdanjega življenja, na prvo mesto pa postavlja človeka. Poklicani smo, da začnemo razbijati ta začarani krog, kjer se človek počuti sam sebi zadosten in misli, da ne potrebuje nikogar. Naša naloga je, da pomagamo ljudem, da se odprejo drug drugemu in Bogu. Vsaka veja vincencijanske družine je na svoj način poklicana, da izvršuje to nalogo. Bog pa je tisti, ki nas usmerja in nam daje navdihe.

Po sveti maši smo se preselili v župnijsko dvorano, kjer smo se najprej seznanili z vincencijansko dobrodelno akcijo, potem pa smo s pomočjo Marijanske vincencijanske mladine vstopili v svet in stiske današnjih mladih. Z dvema prizoroma so nam pokazali osamljenost, brezciljnost, negotovost in nerazumljenost v kateri se znajdejo številni današnji mladi. Nato pa so animatorji MVM sedli za okroglo mizo in nam v pogovoru predstavili, kaj jim pomeni druženje v okviru MVM, kako so se tu našli kot prijatelji pa tudi povezani v skupnem delu pri srečanjih za otroke ter raznih drugih projektih, kot so obiski starejših, izdelovanje vizitk za misijone ter animiranje mladih v centru za rehabilitacijo Soča, kamor hodijo enkrat na teden. Vse to druženje in dejavnosti, ki jih skupaj opravljajo, predvsem pa to, da se dobro počutijo, ko so skupaj, jih obvaruje pred marsikatero stisko sodobnega časa.

Svojo naklonjenost mladim so navzoči pokazali tudi s tem, da so se zavzeto odzvali na njihovo pričevanje z vprašanji, svojimi razmišljanji in pobudami. Spodbudno je bilo vabilo domačega župnika g. Alojza Goloba , ki si je ob njihovem pričevanju zaželel, da bi ta Vincencijev duh zavel tudi med mladimi v njegovi župniji.

Po okusnem kosilu, s katerim so nam postregle Marijine sestre, smo se zopet vrnili v cerkev. Tokrat smo se zaustavili ob drugem apostolu ljubezni, na katerega praznik je sv. Vincencij ustanovil Misijonsko družbo. Sv. Pavel in sv. Vincencij sta bila zazrta v isti vzor: Jezusa Kristusa in oba sta trdila, da ni dovolj, da samo onadva ljubita Kristusa, ampak sta vse storila, da bi ga ljubili tudi drugi. G. Janko Krištof, duhovnik krško celovške škofije, župnik v Bilčovsu v Rožu na Avstrijskem Koroškem, nam je z besedo in igro ob inštrumentalni spremljavi Kristijana Filipiča in Romana Pechmanna predstavil celotno pismo Galačanom in nekatere odlomke iz drugih pisem. Ob njegovi živi besedi smo se z lahkoto prestavili v Pavlov čas, v njegovo razmišljanje, njegova doživetja in boje, da bi vero v Kristusa posredoval naprej kot najdragocenejšo svetinjo. Srečali smo se s svetim Pavlom, ki narekuje in piše pisma (Gal), s Pavlom – popotnikom (1 Tes 4,13-5,24), rokodelcem (1 Kor 12,1-13,13), pridigarjem (2 Kor 11,1-12,10) in jetnikom (Rim 8,1-39).

Začetek Pisma Galačanom

Ko s tema dvema velikima možema vstopamo v vincencijansko leto, smo hvaležni za njun zgled goreče vere, ki bo tudi nam pomagal poglobiti naš osebni odnos do Kristusa, iz katerega črpamo moč za vsa dobra dela in zavzetost pri služenju ubogim današnjega časa.

Naj bo to leto za nas čas milosti in spreobrnjenja.

s. MetkaTušar

s. Metka Tušar