07.03.2009

Dan odprtih vrat

V soboto 7. marca 2009 so mladi obiskali našo skupnost v Mariboru.

folder

Center za duhovne poklice mariborske nadškofije je tudi letos pripravil dan odprtih vrat, da bi mogli mladi in vsi, ki jih zanima Bogu posvečeno življenje, nekoliko »pokukati« v bogoslovje, malo semenišče ter redovne skupnosti.

Tudi naša skupnost je bila med tistimi, ki naj bi v lepem marčevskem jutri v ta namen široko »odprla vrata«. Čutile smo, da se moramo na obisk mladih duhovno pripraviti, zato smo v devetdnevnici prosile za Božji blagoslov vsem tistim, ki iščejo svojo pot v duhovni poklic. Treba je bilo tudi zavihati rokave in pripraviti nekaj za pod zob, saj naj bi mladi zgodaj odšli od doma, v skupnosti pa prišli šele po maši, ki je bila zanje v »Slomškovi« stolnici ob 9.30.

Maše z mladimi sta se udeležili s. Metka Tušar, ki nam je prišla na pomoč iz Šentjakoba in študentka Alenka Mirkac, ki je v ta namen prav tako z veseljem ostala pri nas še v soboto.

Po maši so se fantje in dekleta, največ ministranti in ministrantke, razdelili v skupine. Našo skupnost naj bi obiskalo 25 deklet – a glej, prišlo jih je le osem. Ponagajal je organizacijski škrat in tako druge poti do nas niso našle. Toda nič za to! V dogodku je Bog in gotovo je on vodil stvari tako, kot so se zgodile. Vse tisto dopoldne in še potem smo ugotavljale, kako to drži.

Osem deklet zadnjih razredov osnovne šole s svojo katehistinjo je torej najprej plaho, nato pa vedno bolj veselo vstopalo skozi naša vrata. Najprej k Jezusu v kapelo, ki smo jo seveda morale razširiti, potem pa v edini večji prostor, ki ga premoremo: v kuhinjo oz. jedilnico. Tu so si ogledale predstavitev našega poklica, zraven smo prepevale, s. Metka je petje spremljala na kitaro. Nato se je razpletel nepričakovano živahen pogovor o vsem: kako smo prišle do poklica, kako ga je mogoče razpoznati, kaj delajo sestre pri nas in po svetu in še kaj. Najbolj pa so nas dekleta presenetila s svojimi globokimi vprašanji o smislu življenja in trpljenja, o posmrtnem življenju v nebesih, o spovedi in molitvi. Vprašanja so se kar vsipala iz njihovih mladih src, željnih pogovora in razumevanja v njihovih mladostnih stiskah. Tudi potem, ko smo se spravile nad sladke in druge dobrote, pogovora še ni bilo konec. Vse smo doživljale, kako Bog vse obrača v dobro, saj bi se večja skupina težko tako razgovorila. Namesto uro in pol so ostale pri nas tri ure in to, da smo blizu železniške postaje, se je spet izkazalo za zelo »konkretno« prednost.

Srečanje ne bi bilo popolno, če skupini ne bi spregovorile tudi o milostnem obisku Brezmadežne leta 1830. Pripravile smo predstavitev, dekleta pa so v dar prejele tudi čudodelno svetinjo ter literaturo o njej, o poklicu, sv. ustanoviteljih in sv. Katarini.

To ni bil le dan odprtih vrat, bilo je nepozabno doživetje, ki se je končalo z obljubo in upanjem, da se še kdaj srečamo in dorečemo še tisto, kar je tokrat ostalo neizgovorjeno. Kako velik je Gospod!

s. Cveta Jost