28.02.2009

Življenje v veselju

Duhovna obnova za žene in dekleta v Šentjakobu, 28. februarja 2009.

folder

Na lep, sončen zadnji dan svečana se nas je nekaj čez petdeset žena in deklet zbralo na duhovnem srečanju pri sestrah usmiljenkah v Šentjakobu. Pod vodstvom s. Tončke Krajnik in lazarista g. Draga Ocvirka smo razmišljale o življenju v veselju. K temu so pripomogle tudi posredovane slike s Salomonovih otokov. Pri Jezusovem krstu v Jordanu se je zaslišal glas iz nebes: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Tudi za nas je to najbolj osrečujoča resnica, da nas ima Nebeški Oče neizmerno rad, takšne kakršni smo. Jezus je šel potem v puščavo, toda ni ostal tam; temveč se je vrnil med ljudi … Tudi mi se moramo zavedati, da ne živimo samo od kruha, ampak z drugimi, med ljudmi in za druge … Seveda pa naši odnosi ne smejo biti hlapčevski, gospodovalni temveč, »Kdor hoče biti prvi naj bo vsem strežnik, prijatelj …« brez dokazovanj in izsiljevanj … Kot ljubljeni Božji otroci vzpodbujajmo, gojimo, vračajmo in živimo ljubezen; drug drugemu zaupajmo in računajmo na pomoč sočloveka … Evangelij je vesela novica. Človek hrepeni po zanesljivem in trajnem prijateljstvu – bolj kot čudežev smo potrebni ljubezni. Ni je večje ljubezni, kot dati svoje življenje za svoje prijatelje. Ne bojte se! V strahu ni ljubezni, ne zaupanja! Sv. Janez je dojel, da smo se po Božji ljubezni tudi mi dolžni ljubiti.

Krščanstvo je veselje (ang. JOY); to pa dosežemo, če imamo radi po naslednjem vrstnem redu:
J – Jezus (-a)
O - other (ostale, druge)
Y - you (ti-sebe)

Vse je milost in dar na tem svetu:
- narava je ustvarjena za vse. Ne zgledujmo se po boju za obstanek v njej, temveč po Jezusu, ki je bil boj ljubezni, usmiljenja, pomoči … Očistimo svoj pogled na materialne dobrine in jih skušajmo z drugimi deliti. - človek – svoje sorodstvene in družinske ovire moramo prerasti v ljubezni do drugih. Drugi so tisti, ki nam omogočajo, da postanemo bolj ljudje. Bog prihaja k nam po vsakem človeku. »Kdor vas sprejme, mene sprejme.« »Kdor očeta in mater bolj ljubi kot mene, ni mene vreden!« - Cerkev širi veselo novico o Božji Ljubezni. Vedno znova odpirajmo svoja srca Jezusu, pa bo tudi naše življenje lepo, veselo, varno … Bivanjsko radost dosežemo le, če pomagamo druge osrečevati, saj smo poslanci Božje Ljubezni. Jezus nam govori: »Čakam te zunaj Cerkve, med ljudmi …« Naš odnos do ljudi je odraz pogovora z Bogom.

Večina udeleženk je duhovno srečanje zaključila še z olajšanjem svoje duše v zakramentu odpuščanja. Med tem smo molile križev pot in prepevale postne, Marijine pesmi v kapeli. Na koncu smo sodarovale najsvetejšo daritev in prejele Kruh močnih – Jezusa za popotnico v vsakdanje križe, težave; z Njim pa tudi veselje, srečo, mir …

V imenu vseh srečnih udeleženk, se najgloblje zahvaljujem za bogato duhovno izkustvo g. Dragu Ocvirku ter za vso skrb, organizacijo in pomoč pri razmišljanju o veselju dobri s. Tončki Krajnik. Seveda pa ne morem mimo ostalih sosester, ki so molile za nas in darovale svoje trpljenje za uspeh duhovnih vaj; nenazadnje pa tudi vsem spretnim rokam v kuhinji in pri strežbi, ki so tako razkošno in pestro pripravile obložene mize za naša telesa. Vsakemu posebej in vsem skupaj kličem iskren in prisrčen: »Bog povrni!« Še dolgo se vas bomo hvaležno spominjale in vključevale v svoje prošnje in zahvale Dobremu Očetu.

Ljubljana, sušec 2009

v imenu žena in deklet
Marinka Kocjan