24.05.2008

Beatifikacija s. Marte Wiecke

V živo ...

folder

»Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.« (Jn 1,16) Milost za milostjo nam Gospod deli dan za dnem. Ena od teh milosti je bila beatifikacija s. Marte Wiecke.

Ko sem pred petimi leti bila na srečanju Marijanske vincencijanske mladine vzhodno evropskih držav v Kijevu, sem mislila, da bo v potnem listu v spomin na Ukrajino ostala viza in dva žiga. Vendar je imel Gospod drugačne načrte.

Ko je provincialna predstojnica s. Barbara Šelih začela govoriti o možnosti prevoza na beatifikacijo v Lvov (ali po ukrajinsko Lviv), sem v šali rekla, da bi bilo najbolje iti z avtomobilom: »Kaj pa je to približno tisoč dvesto kilometrov v eno stran! Če bi šla jaz na beatifikacijo, bi šla z avtomobilom. Da bi izgubljala čas na letališčih, ker ni neposredne letaske povezave z Lvovom!« Ampak Gospod je to šalo vzel zares. Ko je bilo odločeno, da se v Ukrajino potuje z avtomobilom (tako bi se beatifikacije lahko udeležile štiri sestre, ne samo dve), so iskali šoferko. Pogled je med drugim obstal tudi na meni. »No, pa pojdimo,« sem si mislila. Vmes je po Božji Previdnosti prišla še sprememba: z avtomobilom do naših slovaških sester v Nitro, potem pa skupaj z njimi z avtobusom v Ukrajino. Kako blagodejna je bila ta sprememba, se je pokazalo, ko smo se vrnile domov.

Tako smo pot pod noge (pravilneje: na štirih kolesih) vzele s. Cecilija Rode, s. Jacinta Umnik, s. Anđelina Jaković in s. Marta Rauh. V četrtek, 22. maja, smo se v dopoldanskih urah odpeljale proti Slovaški. Ker sem že poznala razmere na ukrajinskih cestah, sem uživala v vožnji po avtocesti po Sloveniji, Avstriji in Slovaški. Kot da bi se vozila proti Beogradu, kamor me večkrat zanese pot, saj je razdalja približno enaka. Razlika je samo v tem, da na poti proti severovzhodu ni več nobene meje. »Bomo pa že na ukrajinski meji občutile, kaj pomeni čakanje,« sem v sebi in na glas razmišljala med vožnjo.

Po petih urah in pol se je pred nami prikazala Nitra. Slovaške sestre so nas z veseljem sprejele. Seveda ni bilo konca in kraja pozdravljanja s. Cecilije, ki je kot vrhovna svetovalka v prejšnjih letih večkrat obiskala Slovaško. Z medsebojnim razumevanjem ni bilo težav. Saj smo vsi Slovenci (Slovaki sami zase rečejo, da so Slovenci, mi pa smo za njih Slovinci). Kako prav mi je prišel »enomesečni tečaj« slovaščine pred štirimi leti v Parizu (učila sem se sicer francoščino, ampak s slovaškimi sestrami…)! Po okrepčilu so sledila navodila za nadaljno pot: naslednji dan vstajanje ob pol štirih zjutraj, ob štirih sv. maša in ob petih odhod; zato pa hitro k počitku. Predvsem zadnje priporočilo je blagodejno prišlo do mojih ušes.

Pravo romanje se je tako začelo v petek z jutranjo sv. mašo, kjer smo se priporočili Božjemu varstvu. Po zajtrku smo se je ob petih zbrali pri avtobusu, naložili svojo prtljago, preverili, če imamo potne liste in avtobus je odpeljal proti vzhodu. Prva ura je bila namenjena osebni molitvi (delno tudi dremanju zaradi zgodnje ure , odvisno od počutja), potem pa se med vožnjo prepletalo pogovarjanje, rožni venec, dremanje, opazovanje pokrajine, tiha molitev… Prvi večji postanek smo po slabih petih urah imeli v sestrski skupnosti v Košicah, kjer so nas sestre pogostile z neke vrste krompirjevim golažem z zelenjavo in kolači. Tu so se nam pridružili še zadnji romarji. Na avtobusu je bilo tako cca. štirideset sester iz Slovaške province, štiri iz Slovenske province in pet mladih, članov Marijanske mladine. Prava mednarodnost pa se je pokazala pri molitvi rožnega venca, ki smo ga molili v ukrajinščini, češčini, slovaščini, ruščini (z nami sta bili dve slovaški sestri, ki delujeta v Rusiji), hrvaščini in slovenščini. Vmes se je slišala še kakšna španska in francoska beseda.

Po dobri uri vožnje iz Košic, smo prišli na slovaško-ukrajinsko mejo. Nekateri so bili presenečeni , ko so videli zelo dolgo kolono tovornjakov, ki je čakala pred mejo: »Le kdaj bomo pa mi prišli na vrsto?«. Hvala Bogu, tudi na tej meji obstaja poseben prehod za osebna vozila in avtobuse. Tako smo odbrzeli mimo tovornjakov. Na slovaški strani smo stali samo pol ure in še to samo zato, ker je ena sestra, ukrajinske narodnosti morala predložiti dokument o bivanju na Slovaškem, da bi se ob vrnitivi lahko brez težav prešla mejo (Slovaki in Ukrajinci se imajo zelo »radi« ). Ob prihodu na ukrajinsko mejo je sledilo spominjanje »dobrih« starih časov . Najprej smo morali izpolniti poseben formular z osebnimi podatki, zakaj prihajaš v Ukrajino in kje boš stanoval. Ker je bil formular napisan v ukrajinščini (v cirilici) in v angleščini, je s. Ažbeta, predstojnica slovaške province priskočila na pomoč z narekovanjem. Bilo je kot v 1. razredu , ampak brez te pomoči še 1. razreda ne bi izdelali . Nato so nam pobrali potne liste in sledilo je čakanje. Ena od slovaških sester, ki je že večkrat bila v Ukrajini, nas je tolažila, da bomo mogoče potrebovali samo nekaj ur , da nas prekontrolirajo, popišejo, pregledajo prtljago,… Res je trajalo, ampak samo dobro uro in pol! Še z avtobusa nam ni bilo treba iti dol.

Ko smo prečkali mejo, se je pred nami prikazala enaka slika kot prej na slovaški strani: dolga kolona tovornjakov. Bila sem presenečena, da glavno cesto od meje proti Lvovu urejajo in širijo. Tako je bilo naslednjih sedem ur bolj prijetnih, kot sem pričakovala glede na izkušnjo pred leti. Sonce je zahajalo, ko smo prispeli v Lvov. Sledilo je iskanje hotela. Prijazni Ukrajinci so nam pokazali pot. Ko smo prišli na pravo ulico, se je začelo glasno štetje hišnih številk od 1 do 154. Ampak… Prišli smo do številke 152 in potem nič. Na desni strani, kjer naj bi bil hotel, se je prikazal visok zid, na vrhu je bila bodeča žica,… Ali je to hotel? Iz srca smo se nasmejali, potem pa je šofer obrnil avtobus, se vrnil dvesto metrov nazaj in zavil na drugo cesto. V neposredni bližini našega nesojenega hotela – zapora – je stal pravi hotel Nton. Med njima je bila samo železniška proga in cesta. Predstavljate si lahko, kakšni občutki bi nas prevzemali, če bi se dejansko znašli v zaporu.

Po prihodu v hotel, ki je lepo urejen, so nas razporedili po dvoposteljnih sobah z lastno kopalnico. Ker smo bili pozni (v hotelu smo imeli naročeno večerjo ob šestih, prišli smo pa šele ob pol devetih), smo se sprijaznili z dejstvom, da večerje ni več na razpolago. Ampak prijazni Ukrajinci so nas postregli z obilnim obrokom. Ukrajinska hrana je delno podobna naši, uporabljajo pa veliko čebule, česna in začimb. Po napornem dnevu smo šli k počitku v pričakovanju naslednjega dne, ko je bil na programu osrednji dogodek romanja – beatifikacija s. Marte Wiecke.

Zjutraj se nam ni preveč mudilo, ker je bil zajtrk predviden ob 8. uri, vsak je pred tem poskrbel le za vsakdanjo jutranjo molitev. Bog je poskrbel za primerno vreme. Dopoldne je bilo sicer malo hladno zaradi vetra, vendar nas ni žgalo sonce, niti nas ni preganjal dež. Prizorišče beatifikacije so skupaj z ukrajinsko katoliško Cerkvijo, mestnimi oblastmi in prizadevnimi domačini v mestnem parku pripravile sestre iz Krakovske province. V Ukrajini namreč ni veliko katoličanov in zato tudi nimajo dovolj velike cerkve za takšne slovesnosti.

Pravo malo morje (sester usmiljenk v modrih uniformah ) se je poleg ostalih množic stekalo v osrednji prostor. To je bilo pozdravljanja , čeprav smo se mnoge srečale prvič. Največ sester je prišlo iz Poljske (če sem prav slišala, okoli 300), slišali pa je bilo seveda tudi druge slovanske, romanske in germanske jezike. Hitro smo zagledale tudi naši vrhovni predstojnici, sedanjo s. Evelyne Franc in prejšnjo s. Juano Elizondo, in se postavile v vrsto za pozdrav. Ko sem se malo razgledala naokrog, sem bila presenečena, ko mi je pogled obstal na dveh sestrah, oblečenih v črno-sivo uniformo ter s čudodelno svetinjo na verižici. S širokim nasmehom sta pozdravljali Marijini sestri, ki delujeta v Kijevu, s. Jožica Strle in s. Marta Meško. Kar nekaj let ju že nisem videla, zato je bilo veselje še večje.

Od 9. do 11. ure so nas sestre usmiljenke, lazaristi, mladi in različni zbori in skupine iz Ukrajine in Poljske v molitvenem delu, slavju, skozi življenje s. Marte pripravljali na sveto mašo. Božja Previdnost nam je dala s. Marto, da se od nje učimo prav ljubiti Boga in svojega bližnjega. »Kdo more razumeti srečo povezanosti z Ženinom, to je dražje kot vse, kar je v nebesih in na zemlji. Nekaj besed o tej sreči, brez dvoma, pove dovolj: "Moj Ljubljeni je pri meni in jaz sem vsa pri Njem.« Darovati svoje življenje pomeni omogočiti Odrešeniku in Gospodu, da postane prvi pri vseh naših vsakdanjih opravilih. S. Marta je kot medicinska sestra dopolnjevala ljubezen, ki se jo je učila v molitvi pri Jezusu. Na obrazih ubogih in bolnih je odkrivala obraz Gospoda samega, ki je navzoč v evharistiji. Zadnji dogodki njenega življenja potrjujejo njeno heroično ljubezen do ubogih. Vedela je, da ko daruje svoje življenje bližnjemu, ga daruje Jezusu samemu. Razkužila je sobo v bolnišnici, kjer je ležala bolnica s tifusom. To nalogo bi moral opraviti nek mald uslužbenec. S. Marta je ponudila svoje življenje namesto mladega družinskega očeta, pri čemer se je sama okužila s tifusom in nekaj dni zatem umrla. »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) Še molitev s. Marte iz njenega osebnega molitvenika:

»Na krilih pesmi, ki pronica v dušo,
v molitvi solz pohiti proti pragu neba.
Nakloni nam od zgoraj žarke milosti,
kajti Bog usmiljenja je naš Oče.
Nikoli ne odreče srcu,
ki je polno ljubezni in vere.
K nebu obračam svoje solzne oči,
Stvarnik bo odpustil to, kar zasluži grajo.
Konec bo naredil neusmiljenju.
Voda bo izginila iz oceana in sonce, ki sveti na nebu,
toda milosti našega Očeta in Gospoda
ne bo nikoli primanjkovalo temu,
ki Te časti v svojem srcu.«

Sveto mašo je vodil vatikanski državni tajnik mons. Tarcisijo Bertone. Somaševalo je okoli 30 škofov katoliškega in grkokatoliškega obreda ter čez 200 duhovnikov. Med sveto mašo je bil zelo ganljiv sam obred beatifikacije. Lwovski nadškof kardinal Marian Jaworsky, ki si je vseskozi prizadeval v postopku za razglasitev s. Marte k blaženim, je predstavil življenje s. Marte. Zatem je kardinal Bertone prebral apostolsko pismo papeža Benedikta XVI., s katerim je s. Marto prištel k blaženimm. Med pesmijo, napisano v čast Marti Wiecki se je počasi začel dvigovati zastor, ki je prekrival sliko nove blažene. Pred našimi očmi se je odstirala slika s. Marte v naravni velikosti, ki jo je narisal krakovski slikar Marcin Kolpanowicz. Na njej s. Marta v roki drži zvezek, v katerega si je zapisovala svoje molitve in premišljevanja. Za njo se razprostira panorama Sniatyna z magistratom, bolnišnica, kjer je delala s. Marta ter tri cerkve, katoliška, grkokatoliška in pravoslavna. Vrhovna predstojnica s. Evelyne Franc je pod to sliko prinesla relikvije s. Marte. Spremljale so jo vrhovne svetovalke z svečami. Pri svoji homiliji je kardinal Bertone poudaril veliko ljubezen s. Marte do Gospoda in ubogih. Izpostavil je tudi ekumenski vidik s. Marte, saj so v Ukrajini navzoče različne krščanske Cerkve. Pri prinašanju darov je sodelovala tudi s. Cecilija. Slovesnost beatifikacije se je zaključila nekaj po 14. uri.

Po vrnitvi v hotel in po kosilu smo se odpravili na ogled mesta. Staro mestno jedro je ohranjeno, saj med 2. svetovno vojno Lwov ni bil bombardiran. Pozna se večdesetletna vladavina komunizma, ki je bil glede arhitekture in kulture kot take zelo siromašen. Počasi se nekatere stare stavbe obnavljajo. Bolj ko se gre iz centra ven, več je škatel – beri blokov – iz 70 let prejšnjega stoletja. Vidi se, da imajo ljudje na splošno sredstva samo za najosnovnejše stvari, stavbe kot take pa čakajo na boljše čase.

Naslednji dan smo se v nedeljskem jutru odpravili proti Sniatynu, kjer je pokopana s. Marta. To pa je bilo podobno poti, ki se je spominjam izpred petih let. Ropotalo je pod kolesi, včasih nas je treslo, občasno pa tudi »zbudilo« . Po dobrih petih urah vožnje smo prišli skoraj do romunske meje, kjer leži mesto. Ukrajina je res velika.

V Sniatynu nas je skozi oblake pozdravilo sonce (vmes je samo za minutko padlo še nekaj kapelj). Ob 13. uri se je začel program. Novinke iz krakovske province so skozi igro predstavile življenje s. Marte. Za glasbeno ozadje so poskrbeli poljski lazaristi – bogoslovci. Zahvalna sveta maša je bila preprosto, a pestro oblikovana. Mednarodnost se ni pokazala samo z usmiljenkami, ki so bile zbrane z vseh vetrov. Po obhajilu so se na oder povzpeli črnci in z pesmijo razgibali množico . S. Lena, Ukrajinka iz Harkova mi je povedala, da prihajajo predvsem iz Nigerije. Študirali so v Ukrajini, se zaljubili, poročili in ostali v Ukrajini.

Po končani sveti maši je končno bila dana možnost, da smo odšli na pokopališče do groba s. Marte. Seveda je bilo potrebno potrpežljivo čakati v vrsti. Čakajočo množico, ki je bila prvič v Sniatynu (in verjetno zadnjič – ali pa ne ) so dopolnjevali domačini, ki se že dobrih 100 let z velikim zaupanjem obračajo na Gospoda ravno na priprošnjo nove blažene. Za svojo jo imajo vsi ne glede na veroizpoved. Predvsem sestre, ki prihajajo iz zahodne Evrope, so občudovale globoko vero preprostih ljudi, ki je tudi komunizem ni mogel zatreti.

Ker nas je čakala še dolga pot proti zahodu Ukrajine, smo predčasno, preden se je končal agape, s katerim so nas presenetili domačini, morali oditi. Ura je bila že skoraj polnoč, ko smo prišli do turističnega naselja, kjer je bilo v bungalovih pripravljeno prenočišče.

Zadnji dan romanja je bil namenjen vrnitvi v Nitro. Da ne bi prehitro prišli tja, smo spotoma obiskali še dve skupnosti sester slovaške province v Svalyavi in v Dovgem (menda sem prav zapisala imena krajev ). V Dovgem smo skupaj župljani imeli sveto mašo. Sestre so nas poleg kosila v restavraciji pogostile z odličnim sladoledom obliki napolitanke . Ura se hitro prevesila v popoldan in treba je bilo oditi. Hitro smo bili na ukrajinski meji in zopet se je začela procedura za prehod. Bilo je sicer malo manj popisovanja kot pred tremi dnevi, vseeno pa smo imeli čas, da smo opazovali avtobus, ki je bil pred nami. Vsi so morali iti dol, vzeti svojo prtljago in iti v stavbo na pregled… Ampak kako je Bog dober! Prav gotovo je tudi blažena Marta Wiecka imela prste vmes. Mi smo lepo sedeli na avtobusu in v eni uri smo že prečkali mejo. Sonce je že začelo zahajati, ko smo se na kratko še enkrat ustavili v Košicah, odložili nekaj potnikov in odšli naprej proti zahodu. Ura se je zopet približala polnoči, ko so nas na dvorišču provincialne hiše v Nitri pozdravile domače sestre.

Naslednji dan so bili pred nami še zadnji kilometri (velja seveda za romarice iz Slovenije). Ker nas je pretekle dneve sonce samo občasno pogledalo, nas je ta dan pošteno ogrelo. A bolj pomembno je to, da je nas gorel Božji ogenj, ki ga je zanetila s. Marta Wiecka.

Hvala Bogu in blaženi s. Marti Wiecki za lepo romanje ter hvala vsem, ki so nam to lepo doživetje omogočili!

s. Marta Rauh

sMT