03.05.2008

Preroštvo in upanje sedaj in povsod

Od 28. 4. do 3. 5. 2008 je v provincialnih hiši sester usmiljenk v Šentjakobu ob Savi potekal provincialni zbor. Zbralo se je 44 članic, ki so prišle iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Makedonije ter iz Albaniije.

folder

Dvorano provincialnega zbora so krasile slike naših blaženih sester: Rozalije Rendu, Lindalve Oliveira, Josefine Nicoli, Marte Wiecki, svete Katarine Laboure in Brezmadežne Device ter sliki naših ustanoviteljev sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike Marijak. Prav po teh blaženih in svetih so bile poimenovane tudi delovne skupine.

Prejele smo zagotovilo povezanosti in molitve od matere Evelyne iz Pariza in priporočilo: Nastavljajte ušesa, prisluškujte v teh dneh Svetemu Duhu. Ganjene smo in v spodbudo so nam bila po e-pošti prejeta zagotovila, da so v teh dneh z nami v molitvi sestre in bratje iz drugih redovnih skupnosti ter duhovniki. Hvala.

Posebno resnost pa je našemu delu dalo trpljenje dveh sester, ki sta se v bolnici borili za življenje in zdravje.

Prvi dan je sveto mašo vodil celjski škof Anton Stres. V homiliji je pokazal na velik dinamizem prvih pričevalcev v Cerkvi. Pričujemo s tem, kar smo in to moramo pričevati tudi z besedo. Pričevati, ne prepričevati. Vedno moramo biti pripravljeni povedati za razlog našega upanja. živeti radikalno krščanstvo. Inkulturacija – Jezusa prinašati današnjemu sekulariziranemu svetu. To je bilo delo apostola Pavla v njegovem času in je naše delo danes. V berilu smo slišali o bogaboječi Lidiji. Bogaboječi v Pavlovem času so bili tisti pogani, ki so bili simpatizerji judovstva.

Pri darovanju so sestre prinesle na oltar svečo, ki je predstavljala temo našega zbora.

Večere smo obogatile z različnimi pričevanji. Prvi večer nam je popestrilo šest animatoric Marijanske vincencijanske mladine (MVM) iz Logatca in Šentvida pri Stični. Sproščeno in jasno so pričevale o delu MVM. S slikami iz Slovaške so predstavile doživetja tega mednarodnega srečanja. Prav tako so spregovorile o svojem delovanju v Sloveniji. Mnoge izmed njih so se s sestrami prvič srečale že v otroštvu in z njimi ostajajo povezane. V Logatcu so jih sestre uvajale v delo z ostarelimi, kar jim je še danes v veliko pomoč pri navezovanju stikov z bolniki.

Drugi dan je jutranjo sveto mašo daroval ljubljanski nadškof in metropolit, msgr. Alojz Uran. V homiliji nas je nadškof spodbujal: Toliko bomo orodje Svetemu Duhu, kolikor bomo podobne krotkemu in iz srca ponižnemu Kristusu. Poklic hčere krščanske ljubezni smo dolžne živeti ustvarjalno, pogumno in to v vsaki krajevni Cerkvi. Ustvarjalnost je, življenju dajati življenje, preroštvo in upanje. Ni enega brez drugega. Godovnjakinja tistega dne Katarina Sienska je zgled Božje ustvarjalnosti. Njena mati je rodila 25 otrok, Katarina je bila 24-ta. Ko je odrasla, je dosegla mir med sorodniki, ki so bili sprti več generacij, mir v mestu Perudži in vrnitev papeža v Rim.

Pred kosilom smo imele slavje spokornosti. Skupina, ki je slavje pripravila, nam je slikovito pokazala, kako sestro bremeni in pritiska k tlom malodušnost, nezaupanje, premalo dajanja v skupnost, … Sestra je sklonjena k tlom, oprta na kolena in dlani, bila na hrbtu obložena z različnimi zabojčki kamenja, ki so simbolizirali njeno grešnost. Z glasno molitvijo, da bi jo Bog tega osvobodil, so ji sestre pomagale odložiti breme. Osvobojena sestra se je bila sedaj sposobna tesno okleniti goreče sveče, ki predstavlja vstalega Gospoda.

Dva večera so sledila pričevanj skupnosti o svojem delu in poslanstvu.

Tretji dan je sveto mašo vodil apostolski nuncij Santos Abril y Castelio. Najprej je povedal, da se je z našimi sestrami prvikrat srečal v Beogradu, ko je bil še odgovoren za Makedonijo, Srbijo in Hercegovino in da tega obiska ne bo nikoli pozabil. Tema »preroštvo in upanje v tem svetu«, je zelo dobro vključena v berila, ki jih te dni beremo v bogoslužju. Danes svet potrebuje preroke. Po prerokih v stari zavezi je govoril Bog in so ljudje spoznavali, da je odrešenje blizu. Ljudje so jim nasprotovali. Tudi danes oznanjamo ljudstvu, ki odklanja Boga. K temu ljudstvu smo poslani kot preroki, da mu oznanimo tega njim nepoznanega Boga. Pogosto se znajdemo kot Pavel pred ljudmi, ki nikakor nočejo sprejeti našega pričevanja. Ne smemo izgubiti korajže. Korenina upanja je vstali Kristus v Cerkvi. Današnji sekulariziran svet zelo potrebuje upanje, ki daje gotovost. Vstali Kristus je absolutna vsebina upanja. Opogumimo se!

V večernem slavju smo Gospodu izročale nove brazde, ki jih želimo zaorati v svojem življenju. Vse sestre smo se pripravile tako, da smo vsaka v svoj lonček nabrale zemljo in razmišljale, kaj bomo položile v nove brazde.

Četrti dan je sveto mašo daroval gospod vizitator, Lojze Gajšek CM, za pokojne sestre, ki so umrle v času od zadnjega provincialnega zbora. Namenu smo dodale še čestitke in najboljše želje za visoki jubilej sestre Jukunde Gračnar, ki je prav ta dan praznovala 70 let poklica.

V homiliji smo bile spodbujene k pomnoženi veri v Jezusov vnebohod. Jezus nam je pripravil prostor. Apostolom je bilo takrat naročeno, naj ne gledajo v nebo, ampak naj delajo. Eno tako delo je provincialni zbor, ki je včasih dolgočasno delo, včasih nas lahko obdaja občutek, da je vse brez pomena. Vendar se potem le vidi nek premik na boljše.

Peti dan je sveto mašo daroval župnik v Šentjakobu ob Savi, Vlado Bizant CM. V homiliji se je uprl na stavek iz Janezovega evangelija: »Tisti dan me ne boste nič spraševali.« Kaj vse sprašujejo ljudje Jezusa v Janezovem evangeliju: Rabi, kje stanuješ? Odkod me poznaš? Kakšno znamenje nam kažeš, ker tako delaš?...« Tako tudi mi stojimo pred Gospodom in sprašujemo: »Kdo si, Gospod?« Včasih ga tudi sprašujemo: »Ali boš v tem času obnovil moč Cerkve, moč naše Družbe, moč naše province?« Odgovor dobimo pri vsaki maši: Pouk Božje besede in kruh življenja, da bi živeli in oznanjali evangelij. Kdor pa postavlja preveč vprašanj, izgublja čas ali pa je celo podoben tistim, ki so v svoji zaslepljenosti zoprno spraševali Jezusa. Poučeni po današnjem evangeliju o sedanjem času stiske, žalosti in joka ter o veselju, ki nas čaka, pa se lahko nasmehnemo ob Jezusovih besedah: »Tisti dan me ne boste nič spraševali.«

Po večerji smo imeli kar tri pričevanja: o delu Aninega sklada, o dogajanju na pokrajinskem zboru Albanske pokrajine Hčera krščanske ljubezni – usmiljenk in nato še o kruti resničnosti trgovine z ljudmi.

Šesti dan smo delo zaključile z zahvalnim romanjem na Brezje, kjer smo Marijo počastile z molitvijo rožnega venca in litanij ter prepevanjem pesmi v vseh jezikih, ki so jim članice zbora pripadale. Zahvalna pesem, ki je zadonela pri sklepni sveti maši, ki jo je vodil provincialni ravnatelj g. Jože Zupančič, je v nas ustvarjala gorečnost, da bomo s pogumom zaorale nove brazde poglobljenega duhovnega življenja, medsebojne naklonjenosti ter bližine z ubogimi, mladimi in družinami.

s. Ancila Kladnik
s. Polona Vidic
s. Metka Tušar

sMT