10.02.2008

Ko pride v družino huda bolezen

Srečanje za redovnice in redovnike, ki delajo z bolniki.

Pred praznikim Lurške Matere Božje, ki je hkrati tudi svetovni dan bolnikov, smo se v prostorih KORUS-a na Poljanski 6 v Ljubljani zbrali redovniki in redovnice, ki nas združuje skrb za bolnike. Prisluhnili smo dvema predavanjema in si nato podelili še svoje izkušnje in vprašanja.

dr. Janja Ančih

Ko pride v družino huda bolezen

  • Biti spremljevalec bolniku, ki je zbolel za hudo boleznijo.
  • Kako naj bomo ranljive za bolečine, ki jih ima bolnik, ker gre pogosto za bolečino, ki je psihičnega izvora.
  • Senzibilnost do bolnikovih potreb in občutkov.

Hudo bolni je v svojih željah zelo skromen in realen.
Tam, kjer je bolnik v hiši, je tudi veliko trpljenje - tam gotovo prebiva Bog.

Če nekdo v družini zboli, se družinski člani med seboj še bolj povežejo. Tudi otroci znajo biti do bolnika nežni, pozorni in občutljivi.

Biti spremljevalka bolniku pomeni pomagati:
- pri obnavljanju "ranjenih vezi" med svojci,
- v duhovnih potrebah,
- da bolnik ljubi in da je ljubljen,
- da je šibek in močan hkrati,
- da mu odpuščamo in da sam odpušča (duhovnik ima tu posebno mesto). To ustvarja v bolniku nove dimenzije v kakovosti življenja.

Pozorni moramo biti na simbolno govorico, bolnik je pozoren na našo telesno govorico (glas, ton, barva glasu).

Pomembno je:
- da je spremljevalec umirjen v času umiranja bolnika,
- dobra nega in oskrba (duhovna nevsiljiva)
- z bolnikom upamo do konca (zdržati z bolnikom do križa, je rekel nadškof Uran)
- do konca ravnamo z njim kot z osebo.

Umirajoči bolnik ne potrebuje:
- evtanazijo
- raznih preiskav in morečih posegov
- laži in neiskrenosti
- ne prenese, da je odpisan
- siljenja s hrano in pijačo
- tekanja za raznimi zdravili.
Preprosto potrebuje, da si mu blizu, da ni sam.

Predavanje socialne delavke Nataše Ahčin

Družina in otrok z motnjami v razvoju

Ko se staršem rodi prizadet otrok, je to zanje šok, življenje se jim postavi na glavo, zato je tako družino potrebno spremljati in ji obujati upanje.

Takrat so starši v hudi bolečini in prehodijo veliko postaj križevega pota. Naša naloga je, da jim pomagamo, da se ne izolirajo iz socialnega okolja. Potrebno jih je obiskati na domu in takrat vidimo realnost te družine (pogost je alkoholizem, psihične težave, bolezni ...)

Potrebno je pomagati staršem, da takrat zakon ne razpade in nastane še večje zlo in trpljenje.

  • Pomagati jim, da zorijo v tem in otroka dajo v poseben vrtec.
  • Prostovoljce vabiti k sodelovanju (tudi med sestrami).
  • Obisk duhovnika v družini.

Hkrati pa je nujno potrebno poskrbeti, da ne pride do izgorevanja nas samih.

Zakaj ni novih poklicev? Mladi, ki vidijo izgorelo redovnico, se ne morejo odločiti za tako življenje.

s. Liza Nrecaj

sMT