03.02.2008

Blažena s. Giuseppina Nicoli

Dne 3. 2. 2008 bo v Cagliariju na Sardiniji k blaženim prištega naša sestra Giuseppina Nicoli.

Sestra Jožefina (Giuseppina) Nicoli je prišla v Cagliari 1. januarja 1885; imela je komaj 21 let. V pičlih nekaj mesecih se je odločila, da zapusti svoje domače in vstopi k hčeram krščanske ljubezni. Jezus Kristus jo je tako nenadno prevzel, da se ni mu mogla ustavljati.

Rojena je bila 18. novembra 1863 v vasi Casatisma v okolici Pavije. Njen oče je bil sodnik, mama pa odvetnikova hči. Jožefina je bila peta od desetih otrok. Po naravi je bila izredno prijeten otrok, da so jo vsi imeli radi. Izobrazila se je za učiteljico, v srcu pa nosila tiho željo, da bi se posvetila vzgoji ubogih otrok, ki so jo naravno privlačili.

Ko je prišla v Cagliari na Sardinijo, se je navdušeno posvetila svojemu novemu poslanstvu. Njeno delo je bilo poučevanje deklic v Ustanovi Božje previdnosti. Vendar se ni omejila le na poučevanje. Kljub krhkemu zdravju ni gledala nase, zato je pri tridesetih zbolela za pljučno tuberkulozo in zaradi nje trpela do smrti.

Leta 1899 je bila imenovana za predstojnico Sirotišnice v Sassariju. Tu so se njene izrazite ženske sposobnosti, prekaljene v preizkušnjah, razcvetele. Dala je nov zagon Združenju Marijinih otrok, zbirala Gospe krščanske ljubezni in jim svetovala glede služenja ubogim, organizirala veroučne tečaje, tako da je vsako nedeljo zbirala veliko število fantov in deklet; zlasti pa je zaslužna za ponovno ustanovitev Verske šole za mlade univerzitetne študente. Želela je, da bodo pripravljeni za dobro poučevanje, ki bo prežeto z vero.

Potem ko je bila leta 1910 imenovana za provincialno ekonominjo, je s. Jožefina zapustila Sassari in odšla v Turin. Osemnajst mesecev pozneje je bila izbrana za ravnateljico v semenišču hčera krščanske ljubezni.

Dne 7. avgusta 1914 jo je Božja previdnost pripeljala na Sardinijo v Mornariški otroški vrtec v Cagliariju. V tem središču hitro se razvijajočega podeželja je živelo veliko revnih družin. Stanovale so v nezdravih hišah, razcapane in brez dela. Preživljale so se le s pomočjo redko poštenih preprodajalcev.

Otroci zaradi revščine niso imeli možnosti šolanja, slaba vzgoja pa je botrovala njihovemu neprimernemu obnašanju. Napoved prve svetovne vojne je položaj še poslabšala.

Poleg revščine in materialne bede je s. Jožefina odkrila tudi notranjo, občutljivejšo duhovno in moralno ranjenost. Razumela je, kako nujno potrebna je vzgoja teh mladih. Zbirala jih je v prostorih Verske šole in v učilnicah Mornariškega instituta. Zavzela se je tudi za številne mlade, ki so v mestu delali v tobačni industriji in jih zbirala v duhovne vaje. Prav tako je skrbela za mlada dekleta, ki so prihajale s podeželja in iskale službo v premožnih družinah. Zbirala jih je in poskrbela je, da so imele nekoliko veselja in razvedrila ter se učile brati in pisati.

Predvsem pa je s. Jožefina zaslovela v povezanosti z »dečki s košaro«, ki so bili zelo znani prav po tem svojem delovnem orodju. Ti dečki so odkrili poseben poklic: celi roji bosih, slabo oblečenih in lačnih mladoletnikov so se drenjali v bližini mestne tržnice, nedaleč od Mornariškega otroškega vrtca.

Preživljali so se tako, da so z železniške postaje ali iz luke prenašali prtljago ljudem, ki so prihajali v mesto, ali pa so gospem, ki so se vračale s tržnice, v svojih košarah nosili, kar so nakupile. Pogosto so trkali na vrata šole in prosili za hrano, da bi si potešili lakoto.

S svojimi sosestrami se je s. Jožefina tem mladim približala kot dobra, razumevajoča mati. Osvojila jih je, saj so v sebi čutili neizmerno globoko potrebo po pozornosti in ljubezni. Z zaupanjem in prijateljstvom jih je pridobila za Gospoda; spremenila je celo njihovo ime: niso bili več »dečki s košaro«, marveč Marijini fantje. Tako jih je zaupala Marijinemu varstvu. Dosegla je, da so obiskovali šolo, jih pripravljala na poklic, jim govorila o Bogu in jim vcepila v srce zavest o njihovi lastni vrednosti.

V zadnjem letu življenja je bila s. Nicoli in njena Mornariška skupnost javno obrekovana. S. Jožefina je to tiho prenašala, vse dokler ni predsednik uprave priznal svojo napako. Na smrtni postelji mu je odpustila s širokim nasmehom. Umrla je 31. decembra 1924.

Mesto Cagliari, ki je bilo priča njene velike ljubezni, je dočakalo beatifikacijo s. Jožefine 3. februarja 2008. Na njeno priprošnjo je bilo zadobljenih že veliko milosti. Čudež, ki je bil priznan za njeno beatifikacijo, je bila nenadna ozdravitev mladega vojaka iz Milana (kostnega tumorja z oteklino v ledvenem delu hrbtenice).

Vse njeno življenje je bila ena sama pot ljubezni. Ko je po njej hodila v globoki ponižnosti, je vsak dan izkušala resničnost, ki jo je ustanovitelj hčera krščanske ljubezni – usmiljenk – sv. Vincencij Pavelski izrazil z besedami: »V ubogih služite Jezusu Kristusu. O moje hčere, kako je to res!«

Molitev

O Bog, Trojica Ljubezni!
Po svetosti ljudi,
ki so bili zvesti delovanju tvoje milosti,
razodevaš svojo očetovsko ljubezen.
Stori, da bodo moj duh,
moje srce in moja svoboda
odprti za evangelij tvojega Sina Jezusa
in ga bom živel
z enako preprostostjo, ponižnostjo in ljubeznijo,
kot ga je sestra Nicoli.

Na njeno priprošnjo
obnovi po Svetem Duhu
moje bitje,
da bom sposoben izkazovati dobroto
in bom mogel biti v svetu
priča tvoje neminljive ljubezni.
Amen.