27.09.2007

Nekateri ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez njih.

Vincencijev dan 2007

folder

»Nekateri ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez njih,« smo lahko prebrali na vabilu za praznovanje Vincencijevaga dneva. V soboto, 22. septembra, smo se v Šentjakobu zbrali vsi, ki nam je Vincencijev zgled v pomoč in spodbudo pri našem poslanstvu (Vincencijeva zveza dobrote, Vincencijeva konferenca, Marijanska vincencijanska mladina, Marijine sestre, lazaristi, sestre usmiljenke in prijatelji).

Srečanje smo pričeli z evharističnim slavjem, ki ga je ob somaševanju številnih duhovnikov, daroval letošnji novomašnik Marko Jeromel. Med mašo pa so nas s svojim petjem razveseljevala dekleta mladinskega pevskega zbora Žarek iz Šmartna pri Slovenj Gradcu.

Dr. Jože Kopeinig nas je v pridigi povabil, naj se pridružimo molivcem za duhovne poklice, ki so se prav ta dan zbrali po slovenskih božjepotnih cerkvah. Na vprašanje dveh učencev: »Gospod, kje stanuješ?« ju je Jezus povabil: »Pridita in poglejta.« Gospod ne stanuje le nad oblaki in v cerkvah, ampak tudi v tesnih stanovanjih stolpnic, v bolnicah, v zaporih… Stanuje pri ljudeh, ki jočejo in obupujejo, ki so izgubili vero v smisel življenja, pri tistih, ki se veselijo sonca in lepot življenja, ki sprejemajo otroke kot božji dar, ki tiho in nesebično pomagajo drugim s tiho in nesebično ljubeznijo.

Po sveti maši in majhnem okrepčilu, nam je znova spregovoril dr. Jože Kopeinig, ki je svoj nagovor začel z mislijo: »Nekateri ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez njih,« in dodal: »toda vedeli bi, če bi jim to povedal ti ali jaz.« Uro in pol smo preživeli ob razmišljanju in pogovoru o prijateljstvu.

Nekaj misli, ki sem si jih zapisala:

  • Jezus apostole imenuje prijatelje, ne brate. Brate imamo, prijatelje pa si lahko izbiramo.
  • Imaš dobrega prijatelja? Blagor ti! Predavatelj se je ob tem spomnil dogodka iz dijaških let, ki mu je ostal v trpkem spominu. Nekega dne je na vrhu stopnic stal fant iz nižjega letnika in vsakega, ki je šel mimo, vprašal: »Ali hočeš biti moj prijatelj?« Ne ve, ali je takrat dobil kakšnega prijatelja, toda poslovil se je sam in obupan.
  • Jezus je pogledal mladeniča v oči in ga vzljubil. Oči so čudež naše duše, še bolj pa vrata srca. Gledati nekoga v oči pomeni stopiti v njegov svet.
  • Nekoga moraš imeti rad (J. Minati).
  • Dolgo moraš sloneti prijatelju na ramah, preden lahko zahteva tisto ljubezen, ki mu jo dolguješ (Tagore).
  • Z znancem se lahko marsikaj pogovoriš, a svoje srce odpreš le prijatelju.
  • Lahko pogrešaš ljudi, ne pa prijateljev (kitajski pregovor).
  • Prijatelj ne hodi daleč pred teboj, ampak ob tebi. Ob tej misli se je predavatelj spomnil, kako se je nekoč s skupino mladih vzpenjal na goro. Ker s kondicijo ni bil ravno na višku, je začel zaostajati. Eden od fantov je to opazil in začel stopati ob njem ali včasih celo za njim. Tudi, ko sta se približala vrhu, ga je pustil naprej, da je lahko prvi stopil na vrh.
  • Ne moremo vsak dan narediti kaj velikega, lahko pa storimo kaj dobrega drug drugemu.
  • Drugega človeka lahko spoznamo le, če ga ljubimo.
  • Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad.
  • Ljubiti pomeni imeti čas.

Mnogi ljudje ne vedo, da so dar za nas.
Mnogi ljudje ne vedo, kako blagodejen je njihov nasmeh.
Mnogi ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez njih.

Povejmo to svojim prijateljem.

V popoldanskem delu, po krepčilnem kosilu, pa smo že vsi nestrpno pričakovali dramskega igralca, Gregorja Čušina, ki nam je v svojem evangeliju zaupal kakšno sočno iz svojega druženja z Jezusom in apostoli. Mogoče veste, zakaj je Jezus hodil po vodi? Preprosto zato, ker ni znal plavati. Zato je pač hodil. Pripovedovalec je tudi potožil, da je Jezus pozabil plačati račun za zadnjo večerjo, na katero jih je povabil in je zato udarilo po njegovem žepu. Toda Jezus je na križu plačal vse ostale račune.

Naše druženje smo zaključili z molitvijo pred Najsvetejšim, kjer je vsak lahko Bogu izrazil svojo zahvalo za vso zaupano poslanstvo.

s. Metka Tušar, HKL

več>>>

sMT