13.08.2007

Mladi v Svetem pismu

Duhovne vaje za mlade pri usmiljenkah, 10. - 12. 8. 2007.

folder

Petek

V petek popoldne se nas je nekaj mladih začelo zbirati v samostanu sester usmiljenk. Bili smo tisti mladi, ki smo se želeli prepustiti Njemu in pod vodstvom dr. Staneta Gerjolja ter sester Metke ter Marije smo preživeli poln in duhoven vikend. Začetni sramežljivi »Živijo, jaz sem pa ta-pa-ta« so se hitro sprevrgli v živahne debate in kljub temu, da se med seboj nismo kaj dobro poznali, smo se hitro spoprijateljili.

Palačinke so nam dale novih moči in odpravili smo se raziskovati vrt sester – tokrat že s prvo nalogo. Vsak je moral najti v naravi en simbol, eno stvar, za katero je lahko trdil, da ponazarja njega, njegovo življenje. Skozi ta simbol smo se kasneje predstavili in ga v soboto zvečer pred mašo tudi položili na oltar.

Sobota

Jutranja budnica (beri: radio, navit do konca, na katerem se vrti CD z duhovno glasbo) nas je vrgla pokonci dokaj zgodaj, ampak če bi vedeli, ob kolkih bomo vstali naslednji dan, bi bili hvaležni za tako pozno uro . Po obilnem zajtrku smo pričeli z delavnicami na temo Mladi v Svetem pismu in na koncu smo vsi priznali, da si česa takega o Stari zavezi nikoli ne bi mislili – v krogu smo namreč razglabljali o družinskem deblu od Abrahama do Jožefa, o Noetu ter Mojzesu. Na začetku se nam je zdelo, da o tem vemo že skorajda vse, pa smo kasneje le ugotovili, da se da izvedeti še marsikaj, česar ob enem površinskem branju ne izvemo. Razmišljali smo o osebnih odnosih med protagonisti, o njihovih dejanjih in nas samih – kako reagiramo ob enakih situacijah kot Abraham ter njegovi nasledniki.

Skupina sedmih udeležencev ter treh voditeljev je bila (vsaj po mojem mnenju) zelo odprta in prilagodljiva (četudi je bil razpon po letih udeležencev od 15 do 24) in verjetno smo ravno zaradi tega včasih začeli debate, ki so se razvile v zelo globoka vprašanja o veri, Bogu in zaupanju. G. Gerjolj je imel vsekakor veliko dela . Po kosilu (ne vem, s čem smo si zaslužili tako dobro hrano, kot so polnjene paprike ) smo se eni odpravili na pogovor oziroma spoved, drugi spat, spet tretji pa so del popoldneva preživeli zunaj, kjer je bilo fantastično, so bili pa na koncu pošteno izmučeni in prepoteni. Popoldne spet delavnice, potem pa skupno igranje nogometa (igrala je tudi sestra Metka in če se ne motim, je dela celo en gol ) ter večerja. Jupiii, jedli smo pico .

Pri maši smo namesto (ali pa še boljše – za poživitev) pridige dokončali naše delavnice in se ogromno naučili o medosebnih odnosih, značajih ter reakcijah v situacijah. Take pridige pa še ne ;)

Uradni del sobotnih DV se je končal z našo pesmijo Ko Jezus je začel učiti g. Stanetu, ki je to leto praznoval 25. obletnico zaveze s Kristusom, neuradni del pa se je zavlekel tja do prve ure ponoči. Hja, to pa se zgodi, ko nekdo ne zna povedati obnove filma v petih minutah (Andrej, te bomo že še naučili ), ampak jo raztegne na eno uro, pri tem pa sproža take salve smeha, da pride ob polnoči za vsak slučaj situacijo preveriti še sestra Metka .

Nedelja

Ob 6.30 smo lahko le sanjali o budnici kako uro kasneje, toda priznati moram, jutro tega dne se je začelo fantastično. Ana, Andrej, Jošt ter sestra Metka, hvala lepa vam za velikonočno Alelujo! Če te zbudi štiriglasni zborček, ki stoji na hodniku in ti poje tako lepo pesem, jutro res ne more biti lepše . Vzrok ranega jutra je bila namreč maša ob sedmih, ko smo se v kapeli pridružili sestram. Zraven smo vzeli še kitaro, ki nas je tako ali tako spremljala vse tri dni. Po zajtrku, kakršnega lahko doživiš le na velikonočno jutro, res ni bilo težko začeti dneva. Dokončali smo naša drevesa (ki so predstavljala nas same), ki so nas vse skozi spremljala in skozi katera smo prišli do ugotovitev o sebi, do spoznanj in novih idej. Napisali smo še pismo svetopisemski osebi ali pa drevesu in nato po kosilu zapeli še eno v zahvalo sestram, ki so nas v Šentjakobu sprejele odprtih rok in z nasmehom na obrazu.

Slovo ni bilo prijetno (saj nobeno ni), ampak v sebi smo noreli od sreče, da smo spet poglobili vero, da smo odkrili veliko novega, dobili veliko idej in si zastavili nove naloge. Nenazadnje - da smo ogromno dobili. To je pa tako ali tako največ, kar lahko odneseš od duhovnih vaj in te so to definitivno dale. Meni vsekakor.

Urška