02.02.2010

Kako postaneš sestra usmiljenka

"Splača se!"

»Sestra!« »Sestra!« se sliši po učilnici, kadar dam učencem osebno delo ali po skupinah. Vsi bi te radi hkrati vprašali, takoj dobili odgovor, najboljše, če bi kar pri njih stala. Redki, zlasti v nižjih razredih, pa pokličejo kar po imenu: »Andreja.« Ja, to je moje krstno ime. Od 7. 10. 1995 pa sem oboje: sestra Andreja.

Takrat sem po enoletni pripravi, ki ji rečemo postulat, vstopila k sestram usmiljenkam, uradni naziv pa je Hčere krščanske ljubezni. V času priprave sem bila v svojih, civilnih oblekah in sem spoznavala delo in življenje sester. Za pol leta sem odšla v Gornji Logatec v Dom sv. Jožefa, kjer so naše sestre imele skupnost in stregle starejšim in onemoglim ljudem. Postulat je namenjen tudi prečiščevanju poklicanosti, da ti in Družba prepoznata Božji klic.

Jaz v tem času nisem imela težav s prepoznavanjem Božje volje. Glavni boj sem odbojevala že doma. Takrat sem se z vsemi štirimi branila slišati in odgovoriti na Božje vabilo, naj korenito hodim za Njim.

Kdaj sem prvič pomislila, da bi bila sestra? Ne vem. Sestre sem videvala na ljubljanskih ulicah in v Štepanskem naselju, kjer sem po trinajstem letu starosti živela z domačimi. Opazovala sem, v katero hišo zavijejo. Takrat nisem vedela, da je to način življenja in ne samo služba za 8 ur.

V 7. razredu OŠ, v času informativnih dni, sem zbrala pogum in ogovorila sestro, s katero sva izstopili iz mestnega avtobusa na isti postaji. Povabila me je v hišo, mi razkazala prostore, povedala kaj delajo in mi dala zloženko. Rekla je, da naj naredim srednjo šolo in se nato oglasim. One pa bodo ta čas molile zame.

Doma so zloženko našli in začeli »proti kampanjo«. Vsa leta sem poslušala, kakšne so tercijalke in da Boga lahko moliš v srcu, da ni potrebno kazati navzven. Mi pa niso branili druženja z mladimi v župniji.

Na mojo vero je odločilno vplivala ravno mladinska skupina in naš župnik Miha, ki nas je povabil k župnijskim dejavnostim. Tako sem postala birmanska animatorka in sodelovala pri Veri in luči. Prosti čas smo mladi radi preživljali skupaj, tudi na župnikov dom smo hodili, kjer smo pomagali pri kmečkih opravilih. V tem času nisem mislila na redovniški poklic. Večkrat sem bila zaljubljena, imela fanta in sanjala o družini.

Po koncu srednje šole sem se zaposlila na Telekomu, saj sem prejemala kadrovsko štipendijo. Vendar sem vedela, da to ni tisto, kar bi želela vse življenje delati. Želela sem se vpisati na Fakulteto za socialno delo ob delu. Ravno takrat je iz višje postala visoka, in je bil naval na 3. letnik ob delu, tako da vsaj dve leti niso razpisali vpisa v 1. letnik izredno. Vpisala sem se na Teološko pastoralno šolo, ki je imela predavanja 1x na teden. In ker so bili med slušatelji poleg rednih študentov iz drugih fakultet tudi dedki in babice, sem ugotovila, da to lahko kasneje nadaljujem in da je sedaj čas, da poskrbim za formalno izobrazbo. Ker se še vedno nisem mogla vpisati na socialno delo, sem se vpisala na Ekonomsko poslovno fakulteto v Ljubljani.

V tem času sem poleg župnijske študentske skupine hodila še k »štajerski« študentski skupini pod vodstvom p. Vitala. Tu sem spoznala novo druščino, s katero sem preživela štiri lepa mladostna leta.

Res mi je bilo lepo. Ker sem imela dobro plačo, sem si lahko marsikaj privoščila. Razen tisto leto, ko sem varčevala za avto. Ker sem komunikativna, sem imela veliko prijateljev, znancev. Pri vsaki ideji sem bila zraven, če mi je le tri izmensko delo dopuščalo. Najraje sem plesala in hribolazila.

Vendar me je sčasoma vsa zabava puščala prazno, tudi karitativne dejavnosti me niso osrečevale. Ob načrtovanju družine se je pojavljal dvom, kaj pa če to ni to. Kje je moja sreča, moje mesto? Zopet se je pojavljala misel na duhovni poklic. Ampak jaz vendar nisem primerna za to! Ne pride v poštev. A misel se je vedno znova vračala. Čutila sem se razdvojeno. Želela sem v miru premisliti, zato sva se s fantom razšla. Dala sem si leto dni časa. Sledili so zelo težki meseci. Negotovost, dvom, boj, zanikanje, odpovedovanje. Vsa moja bit se je upirala. Ma kakšna čistost, uboštvo in pokorščina! Narava si je želela ravno nasprotno. Vedela pa sem, da bom srečna samo tam, kjer me hoče Bog imeti! Ne razumem, kako lahko Bog želi zame nekaj, kar jaz nočem. Hkrati sem želela izpolniti Božjo voljo in se je bala. Bala, da se bom morala odpovedati toliko stvarem, družini, imetju, svobodi. In celo življenje nositi uniformo! In ta nekajmesečni boj je v trenutku postal brezpredmeten. Med sv. mašo, pri kateri je škof Uran podelil članom Vere in luči sv. birmo, sem zaslišala glas: »Sestra bom. Splača se.« Ja, splača se, prav to mi je prišlo na misel – se spomniš, študirala sem ekonomijo. To pa je čisto drugačna ekonomija, Božja. Jezus je rekel, da kdor zapusti očeta ali mater ali njive bo dobil stokratno. In to že na tem svetu.

Poleg gotovosti in miru glede moje življenjske poti, je ostajalo vprašanje, h katerim sestram naj grem. Prebrala sem kar nekaj knjig, vsi redovi so bili opisani zelo podobno, v vseh se zaobljubi čistost, uboštvo in pokorščina. Vedela sem le, da nisem za kontemplativni red ampak za apostolskega. A kaj, ko jih je v Sloveniji toliko. Še bolj sem opazovala sestre, še posebej uniforme. Kadar sem imela priložnost, sem katero tudi ogovorila. Tako sta prišli v finale dve redovni skupnosti. Kasneje sem izvedela, da Hčere krščanske ljubezni ali usmiljenke sploh nismo redovnice, ampak članice družbe apostolskega življenja. Zakaj sem se odločila, da postanem ravno usmiljenka? Nikoli prej jih v življenju nisem srečala. Sem pa od 16. leta naprej nosila svetinjo Brezmadežne oz. čudodelno svetinjo. Takrat tudi nisem vedela, da se ji tako reče. Imela sem samo močno željo, da bi nosila obesek z Marijo. Ker ga sama nisem imela, sem ga poiskala med maminim nakitom. In ko sem prišla na razgovor k sestram v Šentjakob, mi ponudijo ravno tâko in povedo za njen izvor. Vedela sem, da sem prišla domov.

Bila sem zelo srečna. Tak mir, zadovoljstvo, veselje me je spremljalo zadnji mesec! Edino ena skrb je še bila, kako povedati domačim. Vedela sem, da mi bodo nasprotovali, me skušali odvrniti, nisem pa pričakovala, da mi bodo prepovedali prestopiti hišni prag, če postanem sestra. Ni mi bilo vseeno, a pripravljena sem bila prodati vse, da pridem do zaklada, ki sem ga našla (prim. Mt 13, 44). Nobene grožnje, solze, očitki me niso omajali. In to je Božje delo, ne moje. Sama tega ne bi zmogla. Sveti Pavel pravi: »Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2,9)

»Velike reči mi je storil Vsemogočni« vsak večer molimo s sestrami. Res, velike reči mi je storil Gospod, hvalite in slavite ga z menoj.

s. Andreja Čakš