01.01.2007

Pismo iz Ruande

Misijonarka s. Vesna Hiti nam iz Ruande pošilja božična in novoletna voščila ter še mnogo zanimivega.

Mukungu, Božič 2006.

Draga sestra...!
Lahno trepeta plamen prve svečke na adventnem venčku. V srcu se prebuja tiho hrepenenje in pričakovanje: BOZIČ! Le nekaj dni nas loči od te skrivnostne Svete noči. Bog prihaja. Prihaja na zemljo, prihaja v naša srca. Prinaša nam svoj mir, toplino. ljubezen. Objelo nas bo svečano vzdušje; nekaj, kar ostaja nedorečeno, saj se nas večnost dotika. Ko bo zadonela "Sveta noč, blažena noč" bodo pozabljene premnoge temine. Naj ta nebeška Luč izpolni vsa pričakovanja; Bog naj blagoslavlja vsak trenutek Novega leta 2007!

Tudi mi smo nosilci te Božje ljubezni. Prinašamo žarek božičnega upanja v ranjena srca : na različne načine, na mnogih krajih sveta. Dovoli mi, da se Ti zahvalim. ker me tako zvesto spremljaš na moji poti. Vem, da zaslužiš veliko več kot to, da Ti pošljem skupno pismo. Toda v tej predpraznični stiski si ne znam drugače pomagati. Pred menoj je 120 naslovov. Prav vsakemu bi rada napisala nekaj posebnega, lepega... Vem, da me boš razumela. Ko pa pride normalno obdobje, takrat Ti bom napisla bolj osebno. Toda lahko Ti zagotovim, da Te na poseben način spremljam na vseh Tvojih potih in v vsem darovanju. Naj Te spremlja Božja ljubezen; le tam je vsa naša moč!

Nekaj mesecev je že od tistega čudovitega in nepozabnega dopusta v domovini. Deležna sem bila mnogih pozornosti, novih poznanstev, neslutene velikodušnosti. Premnogi dogodki so me na nek način presegali. Vajena sem trdega dela, darovanja, ki ne šteje ur, naporov, negotovosti... Pa sem bila letos postavljena še pred drugačne izzive. Srečanja po župnijah so mi nekoliko domača, toda nastop v širši javnosti je veliko težji. Večkrat sem se težko odločala. Le zavest, da lahko na ta način pomagam ubogim, mi je vlivala pogum. Vsekakor je bil zame najtrši oreh pogovor pred občinstvom med dobrodelnim koncertom v Filharmoniji. Hkrati pa je bilo to čudovito in nepozabno doživetje zame in za mnoge, ki so se te predstave udeležili.

Zdaj sem že nekaj časa v "svojem elementu". Priznam, da je bila sprememba krepko občutena vsaj nekaj prvih tednov. Blagostanje na eni strani in skrajna beda na drugi, je prelomnica, ki jo je treba psihološko premostiti. Toda srečna sem, ker sem lahko tukaj. S skromnimi močmi, z darovi premnogih dobrih ljudi, tudi tukaj naredimo marsikaj dobrega.

Za trenutek Te bom popeljala v ta naš svet. Težko je zajeti v eno samo pismo utrip življenja. Bolniki so pač v središču pozornosti. Le-teh nikoli ne manjka. Prav tako ne podhranjenih otrok. S preventivo in skrbnim spremljanjem njihovega razvoja se lahko marsikaj prepreči, ne pa vsega. Zato imamo v Centru redno večje ali manjše skupine otrok, ki potrebujejo posebno nego in prebrano. Med njimi je precej tistih, ki so okuženi z AIDS-om.

Najrevnejšim družinam skušamo pomagati preko boterstva. Okrog sedemdeset otrok ima že botre; nekaj tudi v Sloveniji.

Zavedamo se, da je nadvse pomembno šolstvo. Z darovi dobrotnikov pomagamo mnogim srednješolcem. Njihovo število se veča iz leta v leto. Med počitnicami radi pomagajo z delom svojih rok pri gradnji hišic za reveže, pri cepljenju drv in pripravljanju opeke. Kljub temu je veliko nepismene mladine, ki prihaja na tečaj opismenjevanja.

Pred nami so vedno novi izzivi. Vsem potrebam ne bomo mogle nikoli odgovoriti. Znova in znova se odločamo za tiste dejavnosti, kjer so problemi najbolj pereči.

Pred kratkim sem se vmila iz Mozambika. Bila sem na tečaju za aniretroviralno terapijo. Upam, da bomo v januarju le odprli to vrsto zdravljenja. Uspehi so sicer omejeni..., Saj virusu AIDS-a svetovno zdravstvo ni še kos. Pa vendar, če se lahko nekomu podaljša življenje za kakšno leto, je to velika dobrina.

Ta mesec je praznično zaznamovan. Na dokaj drugačen način kot je tega vajena Evropa. Prvega decembra je bilo srečanje združenja vseh tistih, ki so okuženi z AIDS-om. Žal jih je že veliko. Vsak je dobil nekaj hrane; in pa seveda dobro besedo, pogum za življenje. Pred par dnevi so prišli otroci boterstva. Poleg hrane so odšli veseli domov v novih oblačilih. Sledili bodo podhranjeni otroci. Veste kaj bodo jedli? Kruh, kozje meso in še kakšen bonbon bo padel v žep! Za njihovo praznovanje je poskrbela devetdesetletna gospa, ki živi v domu počitka v Sloveniji. Tudi starčki in osamljeni bodo deležni podobnih dobrot. Tik pred Božičem pridejo na vrsto naši sodelavci in bolniki. Na sam Božič pa vsi otroci, ki se bodo po maši zgnetli na naše dvorišče. Postavimo jih v vrsto, vsak dobi en bonbon in ob skrbno zastraženih vhodnih vratih ni dvosmernega prometa! Si predstavljate, da so tudi ti bonboni prišli iz Slovenije? Da, poslali so jih otroci, ki so se med letom nečemu odpovedali, da so na ta način prihranili za naše najmlajše. Tudi sestrska skupnost bo imela svoje praznovanje; saj veste, da je pomembno zlasti tisto notranje, duhovno vzdušje, ki ga pripravljamo vsak trenutek.

O političnem položaju je težko govoriti. Daleč od tega, da bi bilo sijoče! Pač živimo v upanju, da nam bo ljubi Bog ohranil mir.

Za danes končujem. Še enkrat se Ti toplo zahvalim za vso Tvojo dobroto in Ti zagotavljam, da se Te spominjam s hvaležno molitvijo. Ob jaslicah si bova še prav posebno blizu. Pozdrav vsem sestram in se jim priporočam v molitev.

s. Vesna