12.11.2006

Duhovne vaje za osnovnošolke

Na predlog deklet iz 9. razreda, ki jih učim verouk sem od 27. do 29. oktobra 2006 pripravila duhovne vaje in povabila še ostala dekleta iz 7. in 8. razreda v Šentajkob ob Savi. Za temo sem izbrala naslov: Z veseljem biti ženska.

folder

Na predlog deklet iz 9. razreda, ki jih učim verouk sem pripravila duhovne vaje in povabila še ostala dekleta iz 7. in 8. razreda. Zbralo se nas je kar 34. Za temo sem izbrala naslov: Z veseljem biti ženska. Zakaj taka tema? Ker opažam, da se mnogo deklet težko sprejme, še posebej kot žensko. Zato se mi je zdelo prav, da spregovorimo o sprejemanju same sebe, najprej kot človeka ustvarjenega po Božji podobi, nato pa kot žensko. V petek zvečer smo se ustavili ob temi: ORIGINAL! Ob prebranem Ps 139 smo spoznale kako čudovito smo ustvarjene in, da je Bog tisti, ki najbolj pozna in nas neskončno ljubi ter nas nikoli ne zapusti. Potem pa smo odgovorile na štiri vprašanja: 5 stvari, ki jih najraje počnem, 3 moje dobre lastnosti, ena stvar, ki jo o sebi nerada povem in pa kakšna si želim biti. Ob tem smo še bolj doživele in spoznale kako resnično smo vse original. Ustavile smo se ob vprašanju zakaj je danes tako težko biti to kar si!? Ugotovile smo, da zato, ker ponavadi želimo biti nekdo drug, ker nismo zadovoljni sami s seboj, s svojim videzom… A ravno ob tem pogovoru smo spoznale, da smo original, da smo unikat. Bog je umetnik, ki ustvarja iz ljubezni, zato nismo duplikati ampak original, smo edinstveni. A na žalost ljudje vse prevečkrat gledamo samo zunanjost in pri tem spregledamo čudovite stvari, ki se dogajajo v vsakem človeku! Spregledamo biser, ki se skriva v vsakem izmed nas. Odločile smo se, da se bomo trudile, da bomo vedno bolj sprejemale sebe take kot smo. Take, kot nas je ustvaril Bog in Ga obenem prosile naj nam pomaga, da bomo vedno boljše.

V soboto se nam je pridružila dr. s. Justina Rojc hkl, upokojena zdravnica, ki je bila tudi več let misijonarka na Madagaskarju in v Peči na Kosovem. V dopoldanskem času smo z njeno pomočjo spoznavale žensko telo. Vse procese, ki se dogajajo v ženski. Bolj podrobno smo spoznale kaj je menstrualni ciklus in zakaj je potreben. Zelo nazorno nam je to pokazala predstavila tudi s pomočjo diapozitivov in raznih plakatov.

V popoldanskem času pa smo predvsem nahranile svoje duše z duhovno hrano. G. Matej Užmah, kaplan v Šentjakobu, nam je bil na voljo za sv. spoved in sv. mašo. Ko smo čakale na spoved smo imele razne »debate« o spolnosti, o ljubezni, o težavah pri odraščanju, o splavu, o veri…. To je bil res zelo lep čas, ko smo si podelile svoja razmišljanja. Potem pa je sledil vrhunec dneva sv. maša. Ker smo bile v duhovnih vajah smo tudi sv. mašo malo »prilagodile«. Pri darovanju je vsaka položila hostijo na pateno in pri tem Gospodu darovala vse kar je in kar ima, vse svoje načrte za prihodnost, svoje starše, brate sestre… Potem pa je vsaka kanila kapljico vina v kelih in pri tem Gospodu darovala vse svoje težave, grehe, slabosti, preizkušnje, trpljenje…. To je bila res doživeta sv. maša, kjer smo zelo sodelovale. Zvečer pa je bil kot je že v navadi veseli večer, kjer smo se nasmejale do solz. V nedeljo pa smo imele še temo Z veseljem biti ženska, kjer smo spoznavale duhovni vidik ženske. V knjigi Ženska duhovniško srce je zelo lepa misel ob kateri smo se vse obogatile: »Ženska, pomeni votlina, zavetje, notranji prostor. Njeno telo je sama mehkoba in nežnost, ustvarjena je zato, da sprejema, tolaži in daje življenje. Milost, podarjena ženski, da nosi v svojem telesu otroka in na tako intimen način sodeluje pri stvarjenju, ko daruje svoje meso in kri je nekaj posebnega. Vse njeno bitje je ustvarjeno za ta njen poklic. Ženska je po telesu in duši ustvarjena za to, da bi bila mati. Vsaka ženska, mati ima poseben dar, da zasluti človeško trpljenje in da priskoči na pomoč.« Da biti ženska je velika milost, ki bi se jo morale bolje zavedati. Zato nam ni potrebno, da se bojujemo, da postanemo iste kot moški. Zakaj bi se trudile za to, ko pa smo vsi enakovredni! Bog je »ustvaril moškega in žensko, je ustvaril, po Božji podobi ju je ustvaril!« Vsi smo ustvarjeni po Božji podobi in zato smo dragoceni bolj kot vse zlato sveta! V teh duhovnih vajah pa sem tudi spoznala koliko mladi, dekleta trpijo. V celem vikendu je bila možnost za osebni pogovor. Kar nekaj deklet je prišlo k meni na pogovor, kjer so mi odkrivale svoje rane, razočaranja…. Zato vse vas, ki berete te vrstice prosim, molimo za ta dekleta za njihove družine. Molimo, da bi se mogle sprejemati, da bi se mogle imeti vedno bolj rade take kot so. In pri tem jim pomagajmo s tem, da jih imamo radi, jih sprejemamo in ne obsojamo po zunanjosti, ampak se z pomočjo Svetega Duha, spustimo globlje, kjer bomo odkrivali čudovite bisere, ki jih nosijo v sebi!

s. Ana Bučić, hkl

Utrinki iz duhovnih vaj

V petek 27.10. smo se dekleta zbrala pred cerkvijo v Retečeh. S.Ana, naša katehistinja je organizirala duhovne vaje za vsa dekleta z naslovom: Z veseljem biti ženska. Ob 19 h smo prispele v Šentjakob kjer so duhovne vaje potekale. Pričakale so nas tri animatorke Sonja,Klara in Andreja.

Sledila je večerja. Po večerji smo se zbrali v dvorani in imeli prvo temo, razmišljanje ki ga je vodila s. Ana. Ob 22h je sledil 'počitek'. Tisto noč vse skupaj nisem nič spala,čeprav so nas animatorke in s. Ana stalno mirili se mi nismo dali in smo imeli 'night partye' v sobah=). Skupej z mojima cimrama Ano in Emo sem zaspala šele pozno zjutrej. In predstavlejte si kakšna muka je potem vstajanje ob 7.30!Ampak OK je šlo in zjutrej smo se imeli prebujanje z jutranjo telovadbo(čeprov bi mogle bit takrat že budne,hehe).Ob 8h smo imele zajtrk. Pred vsako jedjo smo molile,se zahvalile Gospodu za darove. V soboto je bilo na razporedu predavanje s.Justine,predstavila nam je žensko iz bolj medicinskega vidika. Predavanje je bilo kar nekaj časa ampak smo imele med tem nekaj časa prosto da smo šle na WC,kaj popit al pa kej podobnega. Na duhovnih vajah smo imele priložnost tudi za osebni pogovor. V soboto zvečer smo imele sv. mašo v kapeli. Bila je nekaj posebnega saj smo jo nekako same pripravile,maševal je g. Matej Užmah pri katerem smo pred mašo lahko opravile tudi spoved. Ob 20ih je sledil veseli večer. Bilo je veliiiiiiiiiiko smeha=).Ob 22.30 pa spet počitek…bolje rečeno 'počitek'=),tudi ta noč (in jutro) ni bila skoraj nič drugačna od prejšnje=).V nedeljo je bil (na žalost) že zadnji dan. Že zjutraj smo sobe pospravile,potem pa ob 10ih odšle k sv. maši v župnijsko cerkev. Po koncu smo se spet zbrale v dvorani in s. Ana je imela temo z naslovom: Z veseljem biti ženska'. Počasi se je bližala ura odhoda,vzele smo svoje stvari in odšle ven počakat starše da nas pridejo iskat.

Nekako tako so potekale duhovne vaje. Moje mnenje: bilo je res res SUPER! Poleg tega da sama zdaj lažje sprejemam sebe smo se punce med sabo bolj povezale in se spoznale. Res tiste ki vas bo s. Ana povabla na duhovne vaje pejte in vrjemte d vm ne bo žov(če vm pa bo pa jest prevzamm vso krivdo,hehe=D).

Kot vedno reče s.Ana:
+ na čelo in rada vas imam!

Pia=), 8. raz.

V petek smo, potem ko smo se vse zbrale na duhovnih vajah najprej večerjali nato pa odšli v dvorano, kjer nam je s.Ana pripravila krajše razmišljanje in nam dala nalogo. Na listke smo morali napisati kaj želimo postati,česa o sebi ne maramo govoriti, 5 stvari ki jih počnemo z veseljem,...Vaja je bila zelo koristna, saj smo se poglobile v stvari, ki se nam zdijo nepomembne. A s tem smo le bolj spoznale sebe. Ob 11 smo morali dokončno zaspati.

V soboto zjutraj smo najprej odšli na telovadbo, no pravzaprav na lov. Po lovu smo bili že vsi lačni zato smo odšli na zajtrk. To dopoldne nas je čakalo predavanje. Sestra Justine, ki je bila po poklicu zdravnica, sedaj pa je upokojena, nam je predavala o zgradbi našega telesa, v Svetem pismu smo prebrali kako nas je Bog ustvaril...To predavanje je bilo super! Predavanje je trajalo vse do kosila. Po kosilu smo odšle na krajši sprehod, kjer so se smejali, si nagajali, nastavljali toplemu sončku. Ena od stvari ki je ostala v meni pa je tudi gledanje filma Nemi krik, kjer je predstavljen splav i O tem kaj se v resnici zgodi, ko naredi ženska splav!!

V nedeljo zjutraj smo imeli telovadbo oz, bolj masažo prstov, ličkov,...Ob pol desetih smo odhiteli k maši, kjer smo tamkajšnjemu pevskemu zboru pomagali peti. Do kosila smo pospravili sobe, po kosilu smo spet odšli na sprehod! Ker smo imeli po sprehodu še čas smo se še malo pogovarjali! Ura je bila kmalu štiri in starši so začeli prihajati po nas! N a duhovnih vajah mi je bilo zelo všeč, saj smo se poglobili vase in spoznale, da smo lahko vesele, da smo ženske!

Ema Jenko, 8. raz.*

Z veseljem biti ženska

  1. dan 27. 10. 06
    Prišle smo ob 18. 45. potem smo se razpakirale. Nato smo imele večerjo. po večerji pa smo skupaj s s. Ano hkl razmišljale o tem kaj pomeni, da smo original. Najprej smo šle v pare in se tako spoznale. Ter druga drugo predstavile. Potem pa smo dobile listke štirih različnih barv. Na njih smo napisale: 5 stvari, ki jih najraje počnem, 3 moje dobre lastnosti, ena stvar, ki jo o sebi nerada povem in pa kakšna si želim biti. Prebrale smo nekaj odgovorov in ob tem spoznavale kako smo vse original, unikat! Spat smo šle okoli 23. 00 in sladko zaspale!!! Preden pa smo odšle spat smo druga drugo pokrižale, se objele in si rekle: Rada te imam!

  2. dan 28. 10. 06
    Zbudile smo se ob 7. 30 se oblekle in šle na zajtrk. Po zajtrku pa je imela predavanje s. Justina, ki je tudi zdravnica, upokojena! Govorila je o ženski z medicinskega vidika: o splavu, kako ga naredijo. o tem smo si ogledale tudi video kaseto z naslovom Nemi krik, kjer je prikazan splav. pri splavu otročku najprej dobesedno odtrgajo ude in na koncu še zdrobijo glavico. Videle pa smo tudi kako se otrok umika, odpira usta, naj ga vendar pustijo. A vse to je le nemi krik nedolžnega otroka. S. Justina nam je tudi podrobno predstavila telo, še posebej žensko telo. O tem kakšni procesi se v njem dogajajo, v maternici, jačniku… po predavanju smo odšle na kosilo, po kosilu pa na kratek sprehod. Popoldne pa smo imele spoved. Po spovedi pa sveto mašo. Po sveti maši smo imele večerjo, kjer smo se okrepile za veseli večer na katerem ni manjkalo smeha!

  3. dan 29. 10. 06
    Zjutraj smo se zbudile ob 7.30 se oblekle in odhitele na zajtrk Po zajtrku pa smo pospravile sobe in odšle k sv. maši, ki je bila v župnijski cerkvi. Po sv. maši pa smo imele pogovor z naslovom Z veseljem biti ženska, kjer nam je s. Ana spregovorila o ženski z duhovnega vidika. Po kosilu smo imele kratek sprehod, potem pa smo nadaljevale to temo dokler nas niso prišli iskat starši. Duhovne vaje bi rada še ponovila.

Neža Klemenčič, 8. raz.

Pri verouku nas je s. Ana povabila na duhovne vaje z naslovom Z veseljem biti ženska. Ko smo prišle v samostan smo se najprej porazdelile po sobah nato pa smo šle k večerji (palačinke) Po in pred jedjo smo molile. Zvečer smo imele program z naslovom Original. Potem pa smo se odpravile spat. Naslednji dan smo imele najprej jutranjo telovadbo, nato zajtrk. po zajtrku pa predavanje s. Justine upokojene zdravnice. Po predavanju smo šle k kosilu po kosilu pa na kratek sprehod. Popoldne smo imele možnost za spoved. Po spovedi pa je bila sv. maša. Nato večerja po večerji pa zabavni večer. Naslednjega dne smo imele telovadbo, ki sem jo jaz vodila, nato zajtrk. Po zajtrku pa smo pospravile sobe in odhitele k sv. maši v župnijsko cerkev. Po maši pa smo se pogovarjale s s. Ano, prepevale. Po kosilu smo šle na krajši sprehod in po sprehodu nadaljevale naš pogovor… Na žalost smo potem morale domov. Naučile smo se veliko novih stvari, se med seboj bolje spoznale in se imele lepo! Komaj čakam na nove duhovne vaje.

Ana Podobnik, 8. raz.

Duhovne vaje z naslovom »Z veseljem biti ženska« so name naredile velik vtis, saj smo na teh duhovnih vajah izvedele veliko zanimivih in poučnih stvari o nas ženskah. Prvi dan smo obravnavale temo, kaj pomeni biti original in zakaj je to pomembno. Drugi dan pa smo poslušale s. Justino, ki nam je na zelo zanimiv način predavala o ženski z medicinske strani. Imele smo tudi možnost svete spovedi, potem pa še sveto mašo. Nikakor pa nismo spustile zabavnega večera, ko smo se kar do solz nasmejale. Po vseh lepih trenutkih pa je kot vedno sledilo težko slovo in vsaka je odšla svojim novim dogodivščinam naproti.

Alenka Bernard, 1. letnik