03.06.2006

Večna devetdnevnica

Leta 1915 so Vincencijevi misijonarji v Filadelfiji na priprošnjo Brezmadežne s čudodelno svetinjo dosegli neko izredno milost, zato so skupaj z verniki opravili zahvalno devetdnevnico. Na prošnjo vernikov so jo potem opravljali vsak ponedeljek večkrat od pol dveh do pol desetih zvečer. Udeležba je bila ogromna. Devetdnevnica se je razširila po drugih župnijah. V manj kot desetih letih jo je uvedlo 4500 župnij. Poseben list je objavljal uslišanja. Od leta 1930 do 1950 je poročal o 750.000 uslišanjih.

Iz ZDA se je devetdnevnica razširila na Irsko, v Italijo, Francijo, Belgijo, Holandijo. Leta 1954 so jo uvedli tudi v milostni kapeli v ulici du Bac v Parizu. Vsak torek jo opravijo štirikrat in udeleži se je več kot štiri tisoč ljudi. Francoski misijonarji so uvedli posebni mesečnik v katerem so poročila o uslišanjih, ki se večkrat zde naravnost čudežna.

Toda koliko izrednih uslišanj ni objavljenih. Kdo bi npr. vedel za čudovita apostolska doživetja avstrijske princese Irme Lobkovicz-Pallfy, če jih ne bi v zvezku »Doživljaji s čudodelno svetinjo danes« objavil župnik K. M. Harrer, kjer opisuje 25 takih primerov.

Ta nedavno umrla žena je vse življenje posvetila apostolatu bolnikov. Kjerkoli je bila, je z odobrenjem bolnikov in oblasti ali brez njega obiskovala bolnice, klinike ter domove ostarelih, delila perilo, obleko, zdravila, igračke in spodbudno čtivo. Obiskovala je tudi ubožne četrti, priskrbela delo brezposelnim, podpirala družine, omogočala vzgojo otrok, ustanavljala zavetišča za stare ljudi in obiskovala ječe. A ves svoj apostolat je gradila na obljubah Brezmadežne sveti Katarini Laboure. In ni se zmotila. Naravnost pretresljiva in osrečujoča je njena izjava, da ji je Marija vedno pomagala, čeprav ji je bilo včasih treba čakati desetletja.

Podobne izjave bi mogle dati usmiljene sestre katerekoli dežele, ki z zaupanjem same nosijo čudodelno svetinjo in skušajo doseči milosti za svoje oskrbovance z njeno pomočjo.

Pri čudodelni svetinji se še prav posebej uresničuje molitev sv. Bernarda: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.«

Zato tudi mi radi sprejmimo in nosimo čudodelno svetinjo; radi molimo na njej vtisnjeno molitev: »O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.«

Naj bo oboje izraz neomajnega zaupanja v Brezmadežno. Prav gotovo naše zaupanje ne bo osramočeno.