03.06.2006

Prvo prikazanje

Pred praznikom svetega Vincencija, 18. julija 1830, je novinkam njihova ravnateljica govorila o pobožnem češčenju svetnikov, posebno Matere Božje. Katarina si je srčno želela videti Preblaženo Devico. Prosila je svetega Vincencija, naj ji izprosi to milost in s takimi mislimi je zvečer zaspala. Prisluhnimo Katarinini pripovedi, kaj je doživela tisto noč.

»Končno sem ob polnoči zaslišala, da me nekdo kliče po imenu. Prebudila sem se in pogledala v smer, od koder je prihajal glas… Odgrnila sem posteljno zaveso in zagledala belo oblečenega dečka, starega približno štiri ali pet let, ki mi pravi: 'Vstani hitro in pridi v kapelo, sveta Devica te čaka tam.' Takoj mi pride na misel: slišali me bodo. Deček pa mi odvrne: 'Bodi mirna; pol noči je, vse spi, pridi, čakam te!' Hitro sem se oblekla in stopila na dečkovo stran…

Šel je za menoj, bolje, jaz sem šla za njim. Hodil je na moji levici, obdan s svetlimi žarki. Povsod, koder je šel, so bile luči prižgane; temu sem se zelo čudila. Moje presenečenje pa je bilo ob vstopu v kapelo še večje: vrata so se odprla sama od sebe, brž ko se jih je deček dotaknil s koncem prstov – in začudenje je prekipelo do vrha, ko sem videla vse sveče in svetilke prižgane. To me je spominjalo na polnočnico. Vendar svete Device nisem videla. Deček me je peljal v svetišče k stolu gospoda ravnatelja; tam sem pokleknila, on pa je ves čas stal.

Ker se mi je zdelo, da že dolgo čakam, sem pogledala, če morda ne gredo nočne čuvajke po balkonu.

Končno je prišel zaželeni trenutek. Deček me opozori in mi pravi: 'Glej, sveta Devica prihaja!' Zaslišim nekak šum kot šelest svilene obleke, ki se bliža s tiste strani balkona, kjer je bila slika sv. Jožefa; (neka gospa) gre po oltarnih stopnicah na evangeljsko stran in se vsede na stol…

V dvomu sem, ali je sveta Devica ali ni. Toda deček, ki je še vedno tam, mi pravi: 'Tu je sveta Devica!' Ne bi mogla povedati, kaj sem tisti trenutek občutila in kaj se je dogajalo v meni, zdelo se mi je, da ne vidim svete Device.

Tedaj pa mi je spregovoril deček – pa ne več kot deček, marveč kot kar se da krepak moški – z odločnimi besedami. Tedaj sem spoznala sveto Devico in bila z enim skokom pri njej; pokleknila sem na oltarne stopnice in se z rokami naslonila na njena kolena.

Tam sem preživela najslajše trenutke svojega življenja. Ne bi mogla povedati, kaj vse sem občutila. Sveta Devica me je poučila, kako naj se obnašam do svojega duhovnega vodnika in dodala več stvari, ki jih ne smem povedati. Da bi me poučila, kako naj se vedem v svojih bridkostih, mi je z levo roko pokazala k vznožju oltarja in mi priporočila, naj prihajam tja in tam razodevam svoje težave; zagotovila mi je, da bom tam prejemala vso potrebno tolažbo.

Vprašala sem jo, kaj pomenijo vse stvari, ki sem jih videla in ona mi je to ljubeznivo pojasnila.

Ne bi vedela, koliko časa sem ostala pri njej. Ko je odhajala, sem opazila kot nekaj, kar blago ugaša: senco, ki je šla v smeri balkona po isti poti, ki je po njej tudi prišla. Vstala sem z oltarnih stopnic in opazila dečka tam, kjer sem ga pustila. Rekel mi de: 'Odšla je…'

Vračala sva se po isti poti, ki je bila še vedno enako razsvetljena in tudi deček je bil še vedno na moji levici.

Ko sem se vrnila v posteljo, sem kmalu slišala biti uro dve. Zaspati nisem mogla več.«