24.09.2006

Vincencijev dan 2006

V soboto, 23. septembra, pred godom sv. Vincencija, smo se vsi njegovi (Vincencijeva zveze dobrote, Vincencijeva konferenca, Otroci Brezmadežne, Marijanska vincencijanska mladina, Marijine sestre, lazaristi in usmiljenke) zbrali pri Marijinih sestrah na Dobrovi, da bi praznovali njegov dan.

folder

Po uvodni molitvi nam je prof. dr. Jože Ramovš spregovoril o zasvojenosti in omamah današnjega časa.

Povzetek predavanja
Za človeka je velika nevarnost, da ne prepozna sebe in svojih potreb. Bog je ustvaril naravo, živali, rastline in vse je bilo dobro. Imelo je svoje zakonitosti in se po njih avtomatično ravnalo. Pri stvarjenju človek pa piše v Svetem pismu, da je bilo prav dobro, vendar ne popolno. Človeka je Bog postavil za gospodarja, to pomeni, da se vsega zaveda. Ko živali zadovoljijo svoje potrebe so zadovoljne. Človek pa je v nevarnosti, da svojih potreb ne prepozna pravilno in jih zato zadovoljuje preveč ali premalo. To pa je že omama – nezmernost v eno ali drugo skrajnost. Ko svoje potrebe prepoznamo in jih zadovoljujemo ravno prav, tako, kot nas je ustvaril Bog, smo srečni in zadovoljni. Če npr. neprestano mislimo, da ne smemo jesti, ker se bomo zredili, je to omama od hrane. In nasprotno, če neprestano mislimo, kaj bomo jedli, je tudi omama od hrane. Če pa se spomnimo na hrano trikrat na dan, ko smo lačni in se takrat z užitkom in veseljem najemo, potem pa naslednjih pet ur ne mislimo več na hrano, je naša potreba zadovoljena ravno prav in to nas naredi srečne in zadovoljne. Isto lahko rečemo, poleg telesnih potreb, tudi za vse ostale osnovne človekove potrebe: čustvene, duhovne, medosebno sožitje, človekov razvoj in smisel.

Poleg osnovnih potreb, pa ima človek tudi umetne potrebe, ki so lahko dobre in si jih pridobi z določenim treningom (npr. umivanje zob je pridobljena potreba, ker ne grizemo in ne jemo več tako, ko so v davnini, za zobe pa moramo vseeno skrbeti, da ostanejo čimdlje zdravi). Poleg koristnih pa imamo tudi škodljive umetne potrebe in te vodijo v zasvojenost (mamila, alkohol…). Zasvojenost so umetne škodljive potrebe. Kakor se tumor v telesu širi na račun zdravih celic, tako se zasvojenost širi na račun naravnih človekovih potreb, zato je zasvojenost bolezen in nesreča, ki jo je treba preprečevati. Preventiva zasvojenosti in omam se konča pred puberteto (9 – 10 let), ko začne človek ravnati po svoje. Do takrat pa je treba otroke usmerjati v dobre navade. Omame nastopijo takrat, ko človek misli, da bo lahko na hiter in lahek način postal srečen in zadovoljen. Tu pa tam v življenju doživimo vrhunska blažena doživetja (gora Tabor). Omama nastane, ko želimo, da bi vedno doživljali goro Tabor. To pa ni več resnična gora Tabor, temveč fatamorgana.

Poklicani smo, da pričujemo, da lahko živimo srečni z normalno zadovoljenimi potrebami, od časa do časa pa lahko doživimo tudi vrhunska doživetja.

Po predavanju smo se razdelili v štiri skupine. V prvi skupini smo si podajali dobre izkušnje v preprečevanju zasvojenosti (družina, vzgoja, ministranske in mladinske skupine, skavti, oratorij…) V drugi skupini smo govorili o zdravljenju zasvojenosti (komune, anonimni alkoholiki…) V tretji skupini je bil poudarek na tem, kakšne so posledice zasvojenosti in kako lajšati gorje, ki je nerešljivo. Prav tako smo si izmenjali dobre izkušnje (silvestrovanje za klošarje, delitev hrane in obleke, umivalnice…). V četrti skupini pa smo se zbrali okrog predavatelja, ki je odgovarjal na naša vprašanja.

V popoldanskem delu so nam Marijine sestre pripravile čudovito presenečenje z igro Don Kamilo in Peponi, kjer smo se od srca nasmejali.

Dan smo zaključili s sveto mašo, kjer smo se Bogu zahvalili za čudovit dan, ki nam ga je podaril, za vsa srečanja, pogovore, izmenjave in za vse dobro, ki je v vsakem in ki bogati naš svet in naše odnose.

več slik

sMT