27.04.2019

Praznovanje 100-letnice v Celju

»Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi. Tvoj močni rešitelj. Veseli se nad teboj v radosti, prenavlja te v svoji ljubezni,« so besede, ki so jih na svojo jubilejno podobico ob 100-letnici province napisale hčere krščanske ljubezni – usmiljenke. Ustanovila sta jih sveti Vincencij Pavelski in sveta Ludovika de Marillac, v Slovenijo pa jih je pripeljala sestra Leopoldina Jožefa Brandis. Praznovanje je potekalo pri Svetem Jožefu v Celju. Začelo se je s čaščenjem Najsvetejšega, nadaljevalo z akademijo na kateri sta zbrane nagovorila vizitatorica Slovenske province usmiljenk sestra Francka Saje in vrhovni predstojnik oziroma generalni superior Misijonske družbe lazaristov in Hčera krščanske ljubezni Tomaž Mavrič. Praznovanje pa je vrh doseglo z zahvalno sveto mašo, ki jo je ob somaševanju nadškofov, škofov in duhovnikov daroval kardinal Franc Rode.

folder

Prisluhnite molitveni uri

Prisluhnite akademiji

Prisluhnite sveti maši

Marijin dar: Pričevanja o Marijinim posredovanju po čudodelni svetinji

Sestra Francka Saje je uvodom na akademiji pozdravila vse prisotne tako iz Slovenije kot tujine. Dejala je, da je bil 5. april 1919 dan, ki se je v zgodovino sester na slovenskih tleh zapisal kot pomemben mejnik. »Ko smo se s sestrami pogovarjale, kako naj preživimo to jubilejno leto, smo si bile edine, da predvsem v zahvaljevanju za njeno čudovito varstvo in za velik dar njene svetinje. In ker bi rade to zaupanje še poživile, smo se zelo razveselile knjige Marijin dar, ki smo jo iz tiska - po zaslugi Mohorjeve družbe - dobili prav te dni. V njej so resnična pričevanja o njenem posredovanju po čudodelni svetinji daleč nazaj pa vse do danes. Iz srca želimo, da bi ta skromna knjiga še mnogim povečala zaupanje v Marijino pomoč,« je dejala in sestre so knjigo podarile vsem, ki so se jim ta dan pridružili.

Mavrič o bogati stoletni zgodovini

Zbrane je nato nagovoril vrhovni predstojnik Misijonske družbe in Družbe HKL Mavrič. Dejal je, da si lahko sto let sester v Sloveniji predstavljamo kot lepo, zrelo jabolko. »Tudi sto let vaše province, drage sestre, je bilo sočnih, polnih življenja, rdeče obarvanih z ljubeznijo,« je dejal. Nato je opisl 100-letno zgodovino. Razdelil ga je na štiri četrtine. Prva je govorila o ustanovitvi province do druge svetovne vojne oz. njenega konca. »Skupnosti so se množile, dekleta so se priglašala v velikem številu. Tudi žrtev ni manjkalo. V vsem tem so čutile roko Božje previdnosti, ki jih je očetovsko vodila,« je dejal. Druga četrtina je bila od leta 1948 in jo je zaznamoval nov začetek v Beogradu. »Premagale so revščino, v kateri so se znašle, nekatere so prestale zapore in prisilno delo, trpele ob odvzemu hiš in zemlje, ki so jo bile obdelovale za hrano ubogim. Vendar to ni bilo najtežje. Skrbelo jih je, ker ni bilo naraščaja. In spet je Božja previdnost posegla vmes. Tam, kjer bi najmanj pričakovale, se začelo znova: semenišče v Beogradu. Vanj so – prav tako previdnostno – začele prihajati tudi priglašenke s Kosova, iz Hrvaške, iz Makedonije.«

Tretje četrtletje je bilo obdobje koncila, ki so ga preživljale mnoge izmed sester, ki so bile prisotne tudi na slovesnosti. »Tudi to obdobje je bilo čas delovanja Božje previdnosti. Ne le za Cerkev na splošno, ampak konkretno tudi za vas. Z vero ste se prilagajale koncilskim naročilom, spremenile obleko, dobile nove konstitucije.«

Zadnjih 25 let stoletnega obstoja province pa je zaznamoval padec komunizma oziroma razpad skupne države. »Tudi tokrat je Božja previdnost s svojo roko vodila dogodke, da se je mogla provincialna hiša pred začetkom vojne preseliti nazaj v Slovenijo. Znamenja časa so tudi pokazala, da je prav, da se na Kosovu in v Albaniji ustanovi samostojna pokrajina v okviru province,« je dejal Mavrič.

Kaj sestre čaka prihodnjih 25 let?

Po kratkem zgodovinskem orisu je Mavrič nakazal nekaj smernic, poti za prihodnost. Spomnil je na besede papeža Frančiška, ki nas vse vabi, da gremo na periferije oziroma na obrobja. Po njegovih besedah nas sveti oče vabi na misijon, na izhod, na pot.

Mavrič je dejal, da današnjega človeka stiska mnogotero trpljenje, osamljen je, duhovno reven. »Zato vas spodbujam, da mu z zaupanjem prinašate Marijino čudodelno svetinjo,« je povedal in dodal: »Ta svetinja je v svetu tako razširjena, da je danes takoj za križem najvidnejši znak krščanstva. Marija vam bo po njej kazala pot na obrobja, saj odpira Jezusu vrata v vse tiste kraje in kotičke, kamor noben, še tako spreten in sposoben človek ne zmore.«

Nato jih je povabil, da naj se zatekajo k svetim in blaženim, k Božjim služabnicam in služabnikom vincencijanske družine, ki so žive ikone naše duhovnosti in karizme. »Na naših tleh sta to predvsem častitljivi Božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec in Božja služabnica s. Leopoldina Jožefa Brandis,« je poudaril in jih povabil, da naj naredijo, kar največ morajo, da ju bodo spoznali še drugi in se jima priporočali.

Kot tretje je podčrtal, da naj iščejo novih poti za širjenje karizme in pri delu za nove poklice. »V ta namen iznajdljivo uporabljajte tudi sodobna sredstva družbenega obveščanja. Na ta način lahko delimo našo duhovnost z mnogimi ljudmi, s katerimi sicer ne bi nikoli mogli priti v stik, in jih spodbujamo, da sledijo Jezusu prav po naši vincencijanski poti.« Povabil jih je še, da naj sodelujejo znotraj vincencijanske družine v smeri, »da bi se zmanjšala stiska beguncev in brezdomcev. Bodite odprtih oči in iščite novih poti, kje in komu bi lahko pomagali do človeka dostojnejšega življenja«.

Čeprav je Mavrič naštel precej smerni pa je dodal, da ni imel namena ob tolikih oblikah služenja, ki jih že imajo in razvijajo v prid ubogim, dodajati še nove. »Želim pa vas spodbuditi k razmišljanju, za katere prednostne izbire se boste odločili. Kamorkoli se podajate ali se boste podali, nosite s seboj svojo vincencijansko karizmo, svojo brezpogojno ljubezen do ubogih,« je povedal in nagovor sklenil z besedami: »Naj se še enkrat obrnem k vam, drage sestre usmiljenke, ki danes polne hvaležnosti obhajate stoletni jubilej province. Vaše odločitve, polne vere, upanja ter ljubezni, vam bodo odpirale svetlo prihodnost ter tako nadaljevale ter nadgrajevale stoletno prehojeno pot vaše province, tega zrelega jabolka, sočnega, polnega življenja, rdečega obarvanega z ljubeznijo.«

Bogat program akademije

V akademiji so nastopili prvak ljubljanske Opere in vodja Slovenskega okteta Jože Vidic, ki ga je na klavirju spremljala soproga Urša Vidic. S folklornim plesom in noši so dogajanje popestrile sestre iz Albanske pokrajine, te so pripravile tudi igrani prizor. Dogajanje so popestrili še mladi Instrumentalisti župnije Sv. Jakob ob Savi, ki so sestre spremljali tudi pri petju himne obletnice ter člani družine Ivančič, ki so vključeni v Anin sklad, ki ga sestre usmiljenke od vsega začetka podpirajo. Med akademijo je muzejski svetnik Dejan Vončina predstavil fotografsko razstavo, ki govori o bogati zgodovini province. Mnogi so si jo tudi ogledali. Sestram so se posebej zahvalili tudi predstavniki Doma svete Katarine iz Mengša. V imenu vseh varovancev, je zbrane nagovorila, in sestram vse dobro zaželela tudi v prihodnje, direktorica Sneža Golob. »Vsa ta leta vas odlikuje skrbno razdajanje osirotelim otrokom, bolnim, ostarelim in revežem, ki se v vašem razdajanju ter ob vaši prisotnosti počutijo sprejeti, varni in vredni spoštovanja. Vsi si želimo, da bi to vaše prizadevanje, to vašo nesebično ljubezen in karizmo spoznali vsi ljudje,« je dejala Golobova in skupaj s sodelavci sestram izročila pletenico v obliki srca. »Srce ponazarja bitje, delovanje, povezanost, prijateljstvo, ljubezen in večnost. Bodimo to kar smo, skupaj delajmo to, kar nas odlikuje še naprej, ostanimo prijatelji in povezani v Bogu zdaj in v večnosti,« je povedala.

Kardinal Rode: Usmiljenka predstavlja nov lik žene v Cerkvi

Vrh praznovanja je predstavljala slovesna sveta maša, ki jo je v cerkvi sv. Jožefa daroval kardinal Franc Rode. Poleg vrhovnega predstojnika Misijonske družbe in Družbe HKL Tomaža Mavriča, vizitatorja lazaristov Francija Rataja, duhovnika iz Šentjakoba Marka Jeromla, so se slovesne svete maše udeležili, nadškofje Stanislav Hočevar, Stanislav Zore, Marjan Turnšek, Alojz Uran in Anton Stres ter škof Stanislav Lipovšek pa tudi številni duhovniki iz Slovenije in tujine.

Kardinal Rode je v pridigi uvodoma dejal, da usmiljenka predstavlja nov lik žene v Cerkvi, saj ji je sveti Vincencij odprl tretjo možnost: žena, posvečena Bogu z zasebnimi zaobljubami, ki živi v skupnosti z namenom, da v svetu služi ubogim iz ljubezni do Jezusa Kristusa. Nato je opisal zgodovino province. »Kakšno stoletje! Od Avstro-ogrske preko kraljevine Jugoslavije in druge svetovne vojne ter komunistične diktature do samostojne Republike Slovenije! Kaj vse so doživljale naše sestre pod različnimi vladarji in na kakšne izzive so morale kot skupnost odgovarjati v 176 letih od začetka njihovega delovanja na naših tleh. Koliko vere in ljubezni, koliko trpljenja in zvestobe, koliko molitev in prošenj! In koliko zdrave pameti! To ve Oče, ki vidi na skrivnem,« je dejal.

Kardinal o letih ponižanj in tihega junaštva, molitev in žrtev

Nato je povedal, da je v prvem obdobju Bog blagoslavljal »provinco s številnimi poklici, ki jih modre voditeljice in trezni ravnatelji usmerjajo v nova obzorja, v neznan in sprva nezaupljiv svet srbskega pravoslavja, kjer si z iskreno ljubeznijo in človeško plemenitostjo pridobijo splošno spoštovanje. Potem vojna leta, ko se sestre znajdejo razdeljene na štiri ali pet različnih držav. In po vojni nova oblast, ki v Sloveniji sestre a priori zavrača in samo načrtuje, kdaj jih bo iz vseh ustanov vrgla na cesto, kar se zgodi 8. marca 1948. Sestre postavi pred izbiro: ali izstopite iz Družbe in ostanete na delovnem mestu – ali greste. Predstavljam si njihovo stisko, ko so tavale, ko so bile na mah prepuščene same sebi in iskale sorodnike ali znance, ki bi jih sprejeli. Mnoge niso imele nikogar. Leta ponižanj in tihega junaštva, molitev in žrtev. Začuda pa so vsa ta leta v Srbiji, Makedoniji in na Kosovu sestre nemoteno delale v državnih bolnišnicah in to v svoji stanovski obleki. Očitno je na Balkanu neka širina, ki je slovenski komunizem ni premogel. Po drugem vatikanskem koncilu je bila za sestre poseben izziv sprememba delovnega področja. V 17. stoletju je bila pretežno Cerkev odgovorna za zdravstvene in izobraževalne ustanove; država je bila odsotna. To je bilo veliko breme, a je Cerkvi dajalo tudi ugled in pomen. Danes je drugače. Država je dejansko prevzela področje zdravstva in izobraževanja. So torej redovne skupnosti, ustanovljene za skrb bolnikov in revnim, odveč? So izgubile svoj pomen in razlog za obstoj? Nikakor. Kajti vsaka civilizacija proizvaja nove oblike uboštva in nove bolezni. In tu ima svoje mesto in vlogo krščanska ljubezen, ki je, kot pravi sv. Vincencij, »inventive à l'infini« (neskončno iznajdljiva). Vse to odpira sestram nova polja dejavnosti«.

Gospod je zvest. V teh sto letih je bil z vami. Z vami bo tudi v prihodnje.

Kardinal je pridigo sklenil z besedami, da je usmiljenka, kot jo je oblikoval sv. Vincencij, nedvomno eden najbolj uspešnih in prepričljivih ženskih likov v Cerkvi in v naši civilizaciji. »Ludovika de Marillac, Marjeta Naseau, Katarina Labouré, Rozalija Rendu, Marta Wiecka in toliko drugih, ki so še danes med nami, so čudovita uresničitev evangelija v ženski verziji. Prav tako mnoge sestre novih družb in kongregacij, ki so nastale od takrat do danes. Prepričan sem, da bodo tudi v prihodnje dekleta občutljiva za njihov vzgled in se odločila za njihovo pot,« je dejal in jih spodbudil, da naj se ne bojijo. »Vsaka skupnost posvečenega življenja je tudi danes lahko znamenje in prerokba v Cerkvi in za ljudi. Tudi če se je Družba po številu zmanjšala, se ji ni treba bati. Izaija pravi: »Kakor od hrasta, ki se podre, ostane korenina; če je ta korenina sveta, bo sposobna roditi svete poganjke« (Iz 6,13). Gospod je zvest. V teh sto letih je bil z vami. Z vami bo tudi v prihodnje.«

Sveto mašo so obogateli organist Primož Krt, dirigentka Brank Jeretina Magister in pevci zborov iz Jožefovega hriba in Šentjakoba ob Savi.

V spomin!

Sestre so v spomin na stoletnico province izdale knjigo Marijin dar. Prav tako so lahko vsi zbrani na slovesnosti vzeli svetinje s kratko razlago. »Naj gre Brezmadežna z nami na naša pota! Če svetinjo morda že imamo, bodimo njeni misijonarji, in jo podarimo še komu, da ga bo varovala in vodila,« so poudarile sestre.

Alen Salihović