02.12.2018

Adventno pismo generalnega superiorja

Vsakdanje premišljevanje je nekaj nujnega za našo duhovnost.

Drage članice in dragi člani vincencijanske družine,

Jezusova milost in njegov mir naj bosta vedno z nami!

V svojem prvem pismu ob prazniku sv. Vincencija pred dvema letoma sem vam pisal o sv. Vincenciju Pavelskem, mistiku krščanske ljubezni. Ko o njem razmišljamo kot o mistiku in skušamo glede tega slediti njegovemu zgledu, se moramo zavedati, da ne gre za mistika v običajnem pomenu, kot ga redno opisuje Cerkev. Vincencij Pavelski je bil mistik, toda mistik krščanske ljubezni. Z očmi vere je gledal Kristusa v osebi ubogih, ga v njih prepoznal in mu služil. Ko se je dotikal ran odrinjenih na rob, je verjel, da se dotika Kristusovih ran. Ko se je odzival na njihove najgloblje potrebe, je bil prepričan, da časti svojega Gospoda in Učitelja.

V tem adventnem časi bi se rad pogovoril z vami o enem prvih izvirov, kjer se je Vincencij napajal kot mistik krščanske ljubezni: vsakdanje premišljevanje. Vse skupine, ki jih je ustanovil ali obiskoval, – laiške člane bratovščin krščanske ljubezni, duhovnike in brate male Družbe, hčere krščanske ljubezni, gospe krščanske ljubezni, duhovnike pri torkovih konferencah, – je spodbujal, naj se vsak dan napajajo pri izviru premišljevalne molitve.

Eden najbolj znanih stavkov sv. Vincencija, vzet iz konference članom Misijonske družbe, zgovorno poudarja njegovo prepričanje:

Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse; mogel bo reči s sv. Pavlom: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). Misijonska družba bo obstala, dokler bodo v njej zvesto opravljali premišljevanje, kajti premišljevanje je kakor nepremagljiv branik, ki bo varoval misijonarje zoper vsakovrstne napade (Coste XI,83. Konf. 67).

Vincencij je govoril o vsakdanjem premišljevanju in svojim učencem zatrdil:

Navadimo se torej vsi tako premišljevati, kajti iz pre¬mišljevanja pride za nas vse dobro. Če vztra¬jamo v poklicu, vztrajamo zaradi premišljeva¬nja; če ne pademo v greh, ne pademo zaradi premišljevanja; če dobro delamo, je to zaradi premišljevanja; če vztrajamo v ljubezni in se zveličamo, je to zara¬di premišljevanja. Kakor Bog premišljevanju ničesar ne odreče, tako tudi skoraj ničesar ne dá brez premišljevalne molitve (XI,407. Konf. 168).

Da bi spodbudil svoje sinove in hčere k premišljevanju, je privzel mnoge metafore, ki so jih uporabljali duhovni pisatelji njegovega časa. Dejal jim je, da je premišljevanje za dušo tisto, kar je hrana za telo (IX,416. Konf. 37). Je »vodnjak mladosti«, ki nas poživlja (IX,418). Je ogledalo, v katerem vidimo vse svoje madeže in se uredimo, da bi bili Bogu prijetnejši (IX,417). Je osvežitev sredi našega težkega vsakdanjega dela v službi ubogih (IX,402. Konf. 36). Je pridiga, ki jo obračamo sami nase (XI,84. Konf. 68). Za pridigarja je knjiga virov, kjer lahko najde večne resnice, da jih prenese Božjemu ljudstvu (prim. XII,15. Konf. 181). Je blaga rosa, ki vsako jutro osveži dušo, je dejal hčeram krščanske ljubezni (IX,402. Konf. 36).

Vincencij je spodbujal sv. Ludoviko de Marillac, naj mlade sestre dobro vzgaja k premišljevanju (IV,47. Pismo 1240). O tem je sestram podal številne konference. Zatrjeval je, da je premišljevanje pravzaprav zelo lahko in je takšno, kot bi se z Bogom pogovarjali kake pol ure. Dejal je, da če so nekateri navdušeni, ker so lahko govorili s kraljem, bi se mi morali veseliti, ker lahko vsak dan govorimo z Bogom od srca k srcu (IX,116. Konf. 15).

Premišljevanje je za Vincencija pogovor z Bogom, z Jezusom, ko pri tem izražamo svoja najgloblja čustva (to molitev je imenoval »čustveno«) in skušamo spoznati, kaj Bog pričakuje od nas vsak dan, zlasti glede naše službe ubogim. Od tu izhajajo sklepi, kako bi jim v prihodnje lahko bolje služili. Nekatere – in celó mnoge – to privede do tihe kontemplacije ljubezni, ki nam jo daje Jezus, in do njegove ljubezni do ubogih. To nas spodbuja, da sprožimo »puščice ljubezni«, ki »prodro v nebesa« in dosežejo srce našega Gospoda (IX,37. Konf. 5).

Glavni predmet premišljevanja je bilo za Vincencija Jezusovo življenje in nauk. Poudarjal je, da se moramo nenehno vračati k »skrivnostim« Jezusove človečnosti: k njegovemu rojstvu, k njegovim odnosom do Marije in Jožefa, k dogodkom iz javnega življenja ter k njegovim čudežem in njegovi prednostni ljubezni do ubogih. Spodbujal nas je, naj v Svetem pismu premišljujemo o Jezusovem delovanju in poučevanju (prim. Splošna pravila MD, I,1). Med Jezusovimi nauki je posebej opozarjal na Govor na gori (XII,118. Konf. 197). Zlasti je svetoval premišljevanje o Jezusovem trpljenju in križu (IX,50. Konf. 7). Metoda, ki jo je učil sv. Vincencij, je bila metoda sv. Frančiška Saleškega (X,587. Konf. 105). Le nekoliko jo je prilagodil. Bil je treznejši od sv. Frančiška Saleškega, ko je govoril o domišljiji. Sicer je cenil čustveno molitev, vendar je močno vztrajal pri tem, da so potrebni konkretni sklepi. Zlasti pri konferencah sestram je prijetno prepletal duhovno modrost in zdravo pamet. Sestre je svaril, naj ne gojijo »lepih misli«, ki ne vodijo nikamor. Duhovnike je opozarjal, naj ne izkoriščajo premišljevanja za študijsko razglabljanje.

Metoda, ki jo predlaga sv. Vincencij, vsebuje tri stopnje:
1) Priprava
- Najprej se zamislimo v Božjo pričujočnost. Za to je lahko več načinov: gledati našega Gospoda v svetem zakramentu; misliti na Boga, ki vodi vesolje; misliti na Božjo navzočnost v lastnem srcu.
- Zatem prósimo za pomoč, da bi dobro molili.
- Končno izberemo predmet premišljevanja, npr. neko skrivnost iz Jezusovega življenja, neko krepost ali odlomek iz Svetega pisma ali vsebino nekega praznika. 2) Premišljevanje sámo
- Premišljujemo o izbranem predmetu.
- Če smo za predmet izbrali neko krepost, iščemo razloge, da bi jo vzljubili in izpolnjevali. Če gre za káko skrivnost iz Jezusovega življenja, npr. trpljenje, si predstavljamo, kaj se je zgodilo in premišljujemo o njegovem pomenu.
- Ko premišljujemo, izražamo Bogu, kar imamo v srcu (npr. ljubezen do Kristusa, ki je za nas toliko trpel; žalost nad grehom; hvaležnost). Vincencij je spodbujal svoje učence k naslednjemu:
. razmišljati o predmetu premišljevanja,
. ugotoviti razloge, zakaj naj ga sprejmejo,
. narediti konkretne sklepe za življenje.
3) Sklep
Zahvalimo se Bogu za ta čas premišljevanja in za milosti, ki smo jih pri tem prejeli. Predstavimo mu storjene sklepe. Nato prosimo za pomoč, da bi jih izpolnili. Vsakdanje premišljevanje je nekaj nujnega za našo duhovnost. Sv. Vincencij je bil popolnoma prepričan o tem, da je pomembno za naše življenje in za našo službo pri ubogih. Označil ga je za »dušo naših duš« (IX,416. Konf. 37). Mislil je, da brez premišljevanja ne bi mogli vztrajati ob težavah, ki so povezane z našim služenjem pri najbolj ubogih.

S tem adventnim pismom bi rad spodbudil vsakega člana vincencijanske družine, da bi se zavzel oz. se še naprej trudil za vsakdanjo premišljevalno molitev. Vsaka ustanova v vincencijanski družini ima lastne Konstitucije in Statute, kjer so opisane vaje molitvenega življenja, vključno s časom, ki naj se posveti vsakdanjemu premišljevanju. Prav tako bi rad spodbudil laiške veje vincencijanske družine, naj si prizadevajo za vsakdanje premišljevanje, pa čeprav le za nekaj časa, kakih pet do deset minut. Vincencij je priznal, da je več načinov za premišljevanje in je spodbujal njihovo uporabo. Nekateri bodo gotovo uporabljali drugačne metode, kot je ta, ki jo je Vincencij pogosto učil in ki sem jo pravkar opisal. Čeprav torej lahko uporabljamo drugačne metode za premišljevanje, je za nas pomembno, da poznamo in ohranjamo duha te metode, ki nam jo je zapustil sv. Vincencij Pavelski. Konec koncev je najbolj pomembno to, da vključimo svojega duha in svoje srce v meditativni pogovor z Jezusom ter da tako ravnamo vsak dan in vztrajno.

Seznam predmetov za pogosto premišljevanje, ki nam jih je zapustil sv. Vincencij Pavelski, je dolg:

  • Jezusov odnos do Boga, njegovega Očeta,
  • njegova čustvena in sočutna ljubezen do obrobnih,
  • Kraljestvo, ki ga je oznanjal,
  • skupnost, ki jo sestavlja z apostoli,
  • njegova molitev,
  • navzočnost greha v svetu in v nas,
  • Jezusova pripravljenost, da odpusti,
  • njegova moč ozdravljanja,
  • njegova drža služabnika,
  • njegova ljubezen do resnice / preprostosti
  • njegova ponižnost,
  • njegova žeja po pravičnosti,
  • njegova globoka človeška ljubezen do prijateljev,
  • njegova želja, da bi prinašal mir,
  • njegov boj proti skušnjavi,
  • križ,
  • vstajenje,
  • Jezusova pokorščina Očetovi volji,
  • Jezusova blagost,
  • zatajevanje,
  • apostolska gorečnost,
  • uboštvo,
  • celibat,
  • pokorščina,
  • Jezusovo veselje in zahvala.

Vsi navedeni predmeti so povezani z našim poslanstvom pri ubogih. Vsi nam bodo v pomoč pri hoji za Vincencijem, mistikom krščanske ljubezni. Kakšna čudovita priložnost nam je dana, da v tem adventu poživimo vsakdanjo premišljevalno molitev, ki bo del našega duhovnega življenja, dokler ne odpotujemo s te zemlje v večnost!

Naše premišljevanje naj bo vedno utemeljeno na Svetem pismu, na odlomkih dnevnega bogoslužja. Naj čas premišljevanja ne prebijemo v branju kake duhovne knjige. Za svoje duhovno branje imamo na voljo drugi čas med dnevom.

Premišljevati – to pomeni, postaviti se pred Boga, pred Jezusa, s pomočjo njegove besede. Pomeni, dati svoje srce Jezusu v popolno razpolaganje in mu omogočiti, da nam govori, medtem ko ga mi poslušamo. Pomeni – zaupati Previdnosti v borbi proti vsem skušnjavam, da bi se vsakdanjemu premišljevanju izognili ali ga opustili. Pomeni preprosto – biti z Jezusom vsak dan v tihoti svojega duha in svojega srca, pa čeprav bi naš duh ostal prazen in bi imeli občutek, da nismo ničesar izpolnili in da smo zapravili pol ure, ne da bi kaj naredili, ker nam Jezus ni naklonil nobene misli, nobenega občutka ali sporočila. Premišljevati – pomeni preprosto verjeti načinu, kako se Jezus pogovarja z Bogom, svojim Očetom. Pogosto je vso noč prebil v molitvi. Preprosto mu izražamo svojo popolno ljubezen in mu izpovedujemo, da smo z njim, pripravljeni, vsak trenutek in tako, kot se Božji previdnosti prav zdi, da nam Jezus zaupa svoje sporočilo. Tukaj smo vsak dan, pripravljeni na čas, ki se bo Jezusu zdel primeren – ter da ne bi zgrešili milostnega trenutka in da ne bi zamudili Jezusovega obiska.

V svojih zadnjih letih je Vincencij vedno pogosteje izgovarjal ekstatične besede o Božji ljubezni. Jasno so izhajale iz njegovega premišljevanja. Dne 30. maja 1659 je med konferenco sobratom glasno molil takole:

Glejmo Božjega Sina. Oh, kakšno srce ljubezni! O moj Jezus, plamen ljubezni, ki si se ponižal do nas in do najsramotnejše smrti! Kdo je v tem bolj ljubil bližnjega kakor ti? Prišel si, da se izpostaviš vsej naši revščini, prevzel si podobo grešnika, živel bridko življenje in pretrpel sramotno smrt. Ali je še kje takšna ljubezen? Kdo bi še mogel ljubiti s tako silno ljubeznijo? Samo naš Gospod je toliko vzljubil stvari, da je zapustil prestol svojega Očeta in si prevzel telo, podvrženo slabosti. In zakaj? Da je s svojo besedo in s svojim zgledom med nami utrdil ljubezen do bližnjega. O gospodje, če bi imeli mi nekoliko te ljubezni, ali bi držali roke križem? Ali bi pustili, da se pogubljajo ti, katerim bi mogli pomagati? O ne, ljubezen ne more ostati brez dela; žene nas reševat ene, tolažit druge (XII,264-265. Konf. 207. Sp II,12).

Malo svetnikov je bilo tako aktivnih kakor sv. Vincencij, toda njegovo delovanje je izhajalo iz globoke potopitve v Boga, v Jezusa. Kakšna sreča za nas, da imamo tako izjemnega ustanovitelja!

Naj vas Gospod napolni s svojimi blagoslovi v tem adventnem času!

Vaš brat v sv. Vincenciju
Tomaž Mavrič CM
generalni superior