08.02.2017

Obisk vrhovne svetovalke

Od 30. januarja do 5. februarja 2017 je bila v provinci na obisku vrhovna svetovalka za slovanske dežele, s. Hanna Cybula.

folder

Že pričakovanje, ko vemo, da bomo dobili obisk iz »zibelke Družbe«, nas navdaja z veseljem. Letos, ko obhajamo 400 letnico Vincencijanske karizme, to povezanost čutimo še močneje.

Tako so sestre iz provincialne hiše 30. januarja ob 14. uri na letališču z veseljem dočakale vrhovno svetovalko s. Hanno Cybula, z istim veseljem so jo pričakovale sestre v provincialni hiši. Že ob 16. uri so imele skupno srečanje ob katerem je s. svetovalka mogla od blizu spoznati utrip hiše in nekoliko tudi province. Ker je bil naslednji dan namenjen srečanju s sestrami služabnicami, so bile že zvečer povabljene k skupnemu razvedrilu.

Ob srečanju s sestrami služabnicami je s. svetovalka spregovorila o razpoložljivosti in pokorščini.

Naslednje dni je s svojim obiskom razveselila sestrske skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem, v Mengšu je obiskala tudi stanovalce Doma sv. Katarine. V soboto popoldne smo se v dvorani provincialne hiše ob vrhovni svetovalki zbrale sestre iz skoraj vse province. Na začetku je vizitatorica, s. Bernarda Trček vse pozdravila in izrazila željo, naj bo Bog blagoslovljen za to srečanje, ko smo zbrane v njegovem imenu in naj bo izročeno njegovi ljubezni do province in do ubogih, h katerim nas pošilja. »Hvala, sestra Hanna, za vaš prihod med nas in za vaša srečanja z našimi skupnostnmi, saj so ta srečanja zelo pomembna …«, je dodala.

S. Hanna nam je preprosto povedala, da bo z nami delila nekaj misli o razpoložljivosti in pokorščini. Kar bo govorila nam, bo govorila tudi sebi, je skromno dodala.

Posredujemo povzetek njenih misli:
Konstitucije nam govorijo, da »Z vsako pokorščino v veri posnemamo Božjega Sina; da bi uresničil načrt Očetove ljubezni, je bil pokoren do smrti, smrti na križu« (str. 76). Jezus je ljubil pokorščino. To je bil izraz njegove ljubezni do Očeta in izraz njegove ljubezni do nas, da bi nas odrešil, da bi bili združeni z Bogom. Biti z Bogom pomeni, živeti kot v raju. Vsaka nepokorščina pomeni, da zapustimo Boga in tako nismo v polnosti z Bogom, nimamo miru, ne veselja. Ko je prvi človek zapustil Boga, je bil nesrečen. Jezus nas je s svojo pokorščino odrešil. Vsaka pokorščina v veri pomeni, slediti Jezusu Kristusu in zato ima vsaka pokorščina izredno moč. Zaradi tega hočemo hoditi za Jezusom Kristusom v pokorščini.

Sv. Vincencij je rekel: Nekaj velikega je v tej kreposti, saj je Jezus Kristus vse življenje delal v pokorščini. Vincencij pravi, da je pokorščina nekaj božanstvenega, velikega. Čeprav je, po človeško gledano, to nekaj majhnega, postane gledano v veri nekaj velikega. Saj je Gospod rekel: »Kdor me ljubi, spolnjuje moje zapovedi.«

S pokorščino se meri naša ljubezen do Jezusa Kristusa. »Po njegovem zgledu in pod vplivom Svetega Duha hčere krščanske ljubezni darujejo Bogu svojo svobodo in se z zaobljubo pokorščine obvežejo …« (K 31a). Ker smo to same izbrale, se sestre zavedamo, da je to naša svobodna želja. Same se obvežemo: hočem biti pokorna, v tem čutim svoje dostojanstvo. To je stvar med menoj in Bogom. To je moja izbira v vsej svobodi; ker sem svobodna, želim dati svojo svobodo, da bom ubogala svoje predstojnike. Ne idealne predstojnike – tudi oni so človeška bitja, tudi oni so svoje dolžnosti sprejeli v pokorščini in ponižnosti. Potrebno je zanje moliti. Vsakokrat, ko smo pokorni, smo deležni Božjega blagoslova.

Pokorščina pomeni soglasnost z Bogom, z njegovo besedo. Potrebno je poslušati, kaj mi Gospod govori, da potem sprejmem njegovo voljo. Kako naj jo sprejmem, če je ne poznam? »Kaj me kličete, 'Gospod, Gospod' in ne delate tega, kar vam pravim?« (Lk 6, 46) Če ga ne poslušamo, smo podobni tistemu, ki je zgradil hišo na pesku. Ali iščem svojo ali Božjo voljo? Lahko sem v kapeli, toda, ali poslušam Njega? Kaj vse je v moji glavi? Kdor sliši Njegove besede in jih uresniči, je podoben človeku, ki je zgradil hišo na skali (prim Lk 6, 47,48).

V premišljevanju poslušamo, kar nam Beseda naroča in to je potrebno uresničiti. Marija je rekla služabnikom v Kani: »Karkoli vam reče, storite« (Jn2,5). Ne reče: pomnite, kar vam reče, temveč, storite. Storiti je najpomembnejše.

Biti pokoren pomeni, biti z Bogom, imeti njegovo življenje. Marija je rekla: »Zgôdi se mi po tvoji besedi« (Lk 1, 38). Bila je razpoložljiva. Bog nam daje poklic, zato nas je ustvaril. Mi smo veselje Boga. Živimo v veselju, dajemo mu čast, služimo ubogim.

Pokorščina je, iskati Boga, iskati njegov obraz. Koga iščemo? Gospod je vprašal učenca: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). Kaj išče tvoje srce? Iščeš samega sebe ali Gospoda svojega Boga? Tekaš samo za majhnimi stvarmi? Tvoje obličje iščem, pravi človek, ki je razumel, da naj išče resnico in srečo.

Bog me vedno gleda z ljubeznijo. Kakšna moč je v tem. Vedno smo ljubljeni. Otrok, ki se je igral, je imel umazane roke, ko je oče prišel iz službe. Skočil mu je v naročje; očeta ni motilo, da ima otrok umazane roke. Bog Oče nas ljubi takšne, kot smo. In nam odpušča, kakor tudi mi odpuščamo. Kar se zdi človeku nemogoče, je v Duhu mogoče. Zato nam je Sveti Duh dan. Nimam dolžnosti narediti, kar hoče moja narava temveč, kar hoče Bog. Potrebno je odpreti srce, da vanj pride Božja milost. Najprej se je potrebno zbrati, poslušati, kaj Bog hoče. Sv. Vincencij pred 400 leti ni vedel, kaj se bo zgodilo. Bil je poslušen navdihom. In iz gorčičnega zrna je nastala velika vincencijanska družina za služenje ubogim, je nastala vincencijanska karizma. Iz poslušnosti navdihom.

Da bi dobro slišali in poslušali, je potrebna tihota. Bog nam govori po dogodkih, da pa se to ne izgubi, so potrebni časi tihote. Kajti v vsakdanjem življenju je Bog navzoč in hoče vanj vtisniti svoj obraz. Zato je treba razprostreti »prt tihote«. V svoji notranjosti moramo najti trenutke zbranosti. Potrebna nam je tudi domačnost s Kristusom. Hočemo poznati pot, po kateri bomo hodili. »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Samo Jezus je resnica, zunaj njega ni življenja.

Biti moramo prepričane, da je potrebno stalno črpati iz evangelija. Božja volja je naša hrana, spolnjevati Božjo voljo je naša hrana. Ne jemo le enkrat na teden, tudi Božjo besedo je treba premišljevati vsak dan. Pravimo: Kristus je vir. Zamislimo si, da nekdo stoji poleg vira. Ali ga to more odžejati? Ne, črpati mora vodo iz vira. Prav tako je z Božjo besedo. Potrebno se je skloniti, zajeti, vedeti, da nam je potrebna. To je skrivnost. Ravnati se moramo po Jezusu, ki se je umikal v samoto, da je govoril z Očetom.

Smisel tega, da smo tu je, da spolnjujemo Božjo voljo. Moč za to nam daje Božja beseda. Naše poslanstvo je v skupnosti. Tu se med seboj podpiramo, skupaj molimo. Naša skupnost mora biti tudi Božje delo. Ali je res? Dovolimo Bogu, da nas oblikuje, da smo ustvarjene po njegovi podobi. »Že od začetka sta sv. Vincencij in sv. Ludovika v odgovor na klice svojega časa pošiljala hčere krščanske ljubezni k ubogim. Tako so mogle ohraniti potrebno prožnost in razpoložljivost ter živeti med tistimi, ki so jim stregle« (K 12). Naša značilnost je, da smo razpoložljive, kajti klici ubogih, Cerkve prihajajo vsak dan. Bog bo dajal milost, da bomo nanje odgovorile.

Hvaležne za spodbudne misli in za čas, ki nam ga je darovala, smo se poslovile od s. Hanne. Ona pa je naslednji dan, v nedeljo dopoldne še obiskala družino Aninega sklada Ljubljana-Polje, popoldne pa se je poslovila od Slovenije in odletela proti Parizu.

s. Davorina Gregorc, HKL